5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo – Bronnie Ware

5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo

5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo

NASMEHNI SE in VEDI

Ko se ozrem nazaj, me nekateri spomini še vedno osupnejo. Življenje, o katerem sem tako dolgo sanjala, postaja iz dneva v dan bolj resnično, in oseba, ki sem si jo ves čas predstavljala, sem zdaj jaz sama. To sem dosegla s pogumom, odpornostjo, disciplino in pa ljubeznijo do same sebe ter s spoštovanjem svojih srčnih želja. Življenje je lahko tudi preprosto in polno veselja. Poteka lahko povsem gladko. Vedno bolj ko se razvijam in učim ter stalno opominjam, da si zaslužim vse, kar mi pride na pot, vedno bolj gladko gre. 

V najtemnejšem obdobju življenja mi je ogromno pomagala ena sama samcata besedna zveza: “Nasmehni se in vedi.” Nekega posebno težkega dne se je moje staro mišljenje borilo za življenje in smrt ter me vztrajno prepričevalo, da si ne zaslužim uresničitve svojih sanj, istočasno pa ga je začelo zamenjevati moje novo mišljenje, ki me je prepričevalo, da to nikakor ni res. Prosila sem za čim bolj preprosto in jasno vodstvo, prosila sem za nekaj, na kar bi se lahko spomnila, ko bi bila že povsem izčrpana od joka, nekaj, kar bi mi pomagalo preživeti težje dni. Potrebovala sem nekaj, kar bi mi vlivalo moč in upanje, kadar bi ju potrebovala. Na misel so mi prišle besede: “Nasmehni se in vedi.”.

Takoj sem si jih zapisala na lističe in jih obesila na opazna mesta po svojem domu. Vsakič, ko sem šla mimo katerega izmed njih, sem se spomnila na obljubo sami sebi, da se bom v težkih časih nasmehnila in vedela, da vse hudo enkrat mine in da ga vedno zamenja dobro. Ko smo nasmejani, je veliko laže ohranjati vero v dobro, tako da me je nasmeh že sam po sebi spravil v boljšo voljo in mi vlil upanje v to, da je pred mano še veliko razlogov za veselje. Če bi te besede samo prebrala, ne da bi se zraven še nasmehnila, bi imele veliko manjši učinek. Prav nasmeh je bil namreč tisto, kar mi je olajšalo “vedenje”. In zato sem se nasmehnila.

Kasneje sem pod te besede dodala še: “Zahvali se in vedi.” in se tako že vnaprej zahvalila za lepe stvari ter tako še podkrepila svoje zaupanje v to, da bodo te stvari res prišle do mene. “Nasmehni se in vedi, zahvali se in vedi.” je postala moja mantra, ki sem si jo pogosto ponavljala. Ko sem izgovorila to mantro, me je prevzela taka vera v dobro, da je hvaležnost nato prišla sama od sebe. Vedela sem, da so moje prošnje, sanje in nameni že uslišani in da se moram le še nasmehniti in vedeti ter se zahvaliti in vedeti. Ko sem to spoznala, sem se začela smejati še pogosteje. 

Seveda pa so prišli tudi dnevi, ko niti to ni pomagalo. To se je na primer zgodilo takrat, ko me je žalost tako prevzela, da sem se povsem vdala v usodo. Zdelo se mi je , da je samomor edini izhod in na nek način sem imela celo prav. Umreti je moral tisti del mene, ki je s seboj še vedno nosil bolečino moje preteklosti. Umreti sem morala na duhovni, ne na telesni ravni. Umreti je morala moja stara samopodoba, in to se je tudi zgodilo. Žareča svetloba moje novoodkrite ljubezni do sebe je bila preprosto premočna zanjo. Tisto novo življenje, ki se je vsa ta leta tiho prebujalo v meni, je končno uzrlo luč dneva. 

Nasmehnila sem se in vedela. V meni ni bilo niti kančka dvoma več. Vedela sem, da se mi bodo sanje uresničile. Postale so namreč del mene. Končno sem spoznala svojo vrednost. Po tistem so se začele priložnosti ponujati same od sebe. Moje sanje so bile že na dosegu mojih rok in so le še čakale, da si jih vzamem. Z radostnim srcem sem se odprla toku dobrega, ki je nato prišel tako na osebnem kot tudi na poslovnem področju.

Ko sem naredila nekaj izključno na podlagi zaupanja, se nikoli ni zgodilo tisto, kar sem pričakovala. Praviloma se je zgodilo nekaj veliko boljšega, le da mi je to postalo jasno šele nekoliko kasneje. Zaupanje je mogočna sila, ki lahko v življenje prikliče izjemne darove. Največje darilo, ki ga lahko podarite sami sebi je, da se odrečete nepotrebnim omejitvam in želji po nadzoru nad tem, kako se odvijajo dogodki v vašem življenju.

Čeprav to morda zveni nenavadno, je ena od najtežjih stvari za marsikoga izmed nas spoznati, da si zaslužimo prejemati, in nato dovoliti dobremu, da samo vstopi v naše srce. Večina teh čudežnih rešitev, ki so se v mojem življenju pojavile same od sebe, je prišla od drugih ljudi. Med seboj smo veliko bolj povezani, kot smo si pripravljeni priznati. V življenju drugih igramo veliko večjo vlogo, kot si mislimo.

Če ste res pripravljeni dopustiti svojim sanjam, da se uresničijo, se morate najprej naučiti sprejemati. Tisti, ki že po naravi radi dajejo, vedo, kako prijetno je dajati. A če dajete, ne da bi si zraven dopustili prejemati, s tem povzročate neravnovesje. Ne le, da zaustavljate naravni dotok dobrega, temveč tudi nekomu drugemu onemogočate, da bi čutil zadovoljstvo ob dajanju. Dovolite torej drugim, da vam dajejo. Če imate težave s sprejemanjem, je za to kriv bodisi vaš ponos bodisi vaše pomanjkanje samozavesti. Prav vsak izmed nas si zasluži dobrih stvari.

Tisti, ki imate težave z dajanjem, pa ne pozabite: vaja dela mojstra. Dajte, ne da bi karkoli pričakovali, in kmalu boste spoznali, da je to pravzaprav zelo prijetno. Dajte iz samega užitka ob dajanju. A vedite, da če dajete, zato da bi v zameno nekaj dobili, to ni pravo dajanje, kot tudi ne, če ljudi kasneje v jezi spominjate na to, kar ste jim dali. Čakanje, da se vam bo to, kar ste dali, v neki drugi obliki vrnilo, ni pravo dajanje. Resnično zadovoljstvo ob dajanju boste začutili šele, ko boste začeli dajati zaradi dajanja samega, pa naj gre za ljubezen, prijaznost ali dejanja. In ja, tovrstno dajanje je vedno poplačano. Morda ne ravno takoj, in morda ne tako, kot ste pričakovali, a poplačano je vedno. Najprej pa se morate naučiti prejemati, saj le tako dopustite toku dobrega, da teče v obe smeri. Seveda pa to vključuje tudi dajanje in prejemanje znotraj vas samih. 

Tako kot je mogoče spremeniti sebe, je mogoče spremeniti tudi ves svoj svet. Ko začnemo izboljševati svoje življenje in delovati tako, da bomo na koncu povsem brez obžalovanj, s tem izboljšamo tudi življenja vseh, ki nas obkrožajo. Povsem mogoče je zaustaviti segregacijo in druga neravnovesja, ki smo jih ustvarili v družbi. Povsem mogoče je biti srečen. Dokler smo še živi in zdravi, je povsem mogoče poskrbeti za to, da bomo umrli brez obžalovanj.

Vsako obžalovanje, ki so ga z menoj delili moji ljubi negovanci, ki zdaj počivajo v miru, je posledica pomanjkanja poguma in ljubezni. Odločitev je vaša. V sebi imate luč, ki si želi zasvetiti. Sledite svojemu notranjemu vodstvu in jo odstrite, korak za korakom. 

Bodite to, kar ste, poiščite ravnovesje, bodite iskreni, cenite tiste, ki jih imate radi, in dovolite si biti srečni. S tem ne boste izkazali le spoštovanja do sebe, temveč tudi do vseh tistih, ki jim je bilo v njihovih zadnjih tednih življenja tako težko, ker niso imeli poguma, da bi to storili, dokler so še lahko. Odločitev je vaša. Življenje je vaše.

Ko se boste naslednjič znašli v težavah in se začeli spraševati, kako, presneto, jih boste tokrat rešili, se samo spomnite, da si vaše srčne želje tudi same želijo uresničiti. To velja za vse srčne želje, ne glede na to, ali so povezane s tistim odnosom, ki vas ves čas vznemirja, tistimi kontaktnimi podatki, ki nikamor ne pridejo do vas ali tistim denarjem, ki ga potrebujete. Včasih se morate samo umakniti. Naredite vse, kar je v vaši moči, nato pa se prepustite. Le sami sebi se umaknite s poti.

Ko pa se boste končno znašli tam, kjer ste želeli biti, se samo še vzravnajte, povlecite ramena nazaj ter globoko in ljubeče vdihnite. Bodite ponosni na to, kar ste, in brez kančka dvoma verjemite, da si zaslužite najboljše. Sprejmite, da so bile vaše prošnje že uslišane in da se že uresničujejo, nato pa izrecite te preproste besede: “Nasmehni se in vedi.” Samo nasmehnite se in vedeli boste.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja