CAMINO, Od suženjstva do svobode – Petra Škarja

Camino - Od suženjstva do Svobode - Petra Škarja

Camino - Od suženjstva do Svobode - Petra Škarja

In Camino? Morda Camino sam po sebi nima nobene čudežne moči. Morda je bistvo v močni odločitvi, da boš šel za spremembo tudi na konec sveta, če je potrebno. Dobesedno. pripravljen si hoditi mesec dni in še več, da se toliko poglobiš v srž težave, tudi če ob tem fizično in psihično boli … Morda je to bistvo, zakaj Camino ljudem spremeni življenje. Bistvena je njihova jasna namera odločitve, pri čemer Camino le pomaga pri dejansko storjenem koraku.

Včasih se ti po potovanju ne spremeni prav nič. Ne pogled ne razmišljanja ne občutja … Včasih pa ti potovanja življenje, tvoje doživljanje življenja, postavijo na glavo. Morda je bistveni le pravi čas, pravi prostor. In ko je učenec pripravljen, pride učitelj. Zato ni kraj sam tisti, ki te spremeni. sam si si, kraj in doživetje sta ti pri tem le pomagala osvetliti določene stvari, ki jih sicer ne bi mogel ali pa bi za to potreboval več časa, če te poti ne bi opravil.

In kaj se pol leta po prehojenem Caminu še spremeni?

Prej zaznaš petje ptic, rahel vetrič, vonj cvetlic, sončni žarek, ki predira jutranjo meglico … Znaš se spontano ustaviti v trenutku in ga resnično občutiti. Postaneš bistveno boljši opazovalec. Bolj čutiš telo – kdaj je utrujeno, kdaj potrebuje premik, kdaj hrano, kdaj vodo … Manj gledaš na uro in koledar. Manj hitiš. Nekako veš, da bo vse prišlo in šlo in da se res nikamor ne mudi na tem svetu.

Zaveš se pomembnosti simbolike premikanja … Ni pomembno, kako hitro niti katero pot ubereš, samo da se premikaš in ne obstaneš na mestu. Zaveš se lastnega dihanja. Zaznaš ga, večkrat. Začutiš, kako se umirjaš – dihanje je počasnejše, utrip bolj umirjen … 

Naučiš se biti sam s sabo, zgolj s sabo, in se ob tem imeti lepo. Naučiš se le ležati v travi in gledati v nebo, brez potrebe po kakršni koli umetno ustvarjeni zabavi, da zaposli tvoj um (televizija, radio, knjiga …).

Spremeni se ti lestvica pomembnosti stvari. Kar ti je bilo prej nadvse pomembno, zdaj izgubi vrednost, in nasprotno. Veš, da smo kljub materialnim razlikam v osnovi vsi na podobnem – vsi moramo prehoditi svojo pot. Včasih te obilje luksuznih stvari celo ovira, ker je nahrbtnik pretežak. 

Omare zadihajo. Naučiš se živeti v minimalizmu in se ob tem dobro počutiti. Bolj zaupaš življenju. Nekako spoznaš, da je veliko našega strahu iz vsakdanjega življenja zgolj nesmiselna iluzija. Tu spoznaš, da za preživetje, ne le za to, pravzaprav za lepo, svobodno in prijetno življenje, resnično ne potrebuješ veliko. Tudi v našem okolju ne, ki je prepojeno s trdimi suženjsko obarvanimi pravili Zahoda. In zares začneš razmišljati, kaj si v življenju želiš. Kako želiš živeti. Nekaj, na kar v resnici mnogi sploh zares ne pomislijo …

Zato hodim in hodim in hodim.

Dokler bosta tu sonce in luna, bom poznala čas. Dokler bom slišala petje ptic in šum morja, bom vedela, da nikoli nisem povsem sama. Dokler bom znala prisluhniti srcu in intuiciji, bom vedela, kaj je moja pot. Dokler bom zaznavala znake narave, Vesolja, se bom počutila varno. Dokler se bom znala nasmehniti, ponuditi roko in čutiti sočutje, bom vedno obkrožena z ljudmi. Dokler bom cenila malenkosti, mi bodo dane velike stvari.

Dokler bom znala videti bistvo v poti sami, bo prijeten občutek doseženega cilja vedno tu, z mano. Ne glede na vse preizkušnje, ki jih imam, vedno lahko zatrdim, da Življenje je raj. Otroci to vedo. Odrasli pa se v vsej svoji domnevni intelektualnosti pustimo prepričati, da je življenje trpljenje. Da, gremo skozi svoje borbe rasti, skozi svoj suffering, a življenje je lepo. Res je lepo. 

V življenju iščemo popolno srečo. Vendar to ne pomeni, da smo stalno nasmejani in brez skrbi. To ne pomeni, da znamo jadrati na teh valovih življenja, ne glede na to kako razburkano je morje. Da se ne ustavljamo, temveč radovedno, kaj ima življenje pripravljeno za nas, stopamo dalje. Pazimo le, da na tej poti opazimo vse te drobne lepote, ki jih je našteto, da se znamo takrat za hip ustaviti, jih ozavestiti, zaznati, uživati in biti hvaležni, da so tu. Tako življenje postane lepo.

Je le igra, ki nima zmagovalca ali poraženca – ima le tiste, ki med igro bolj uživajo in jo zavestno igrajo, in pa tiste, ki jo zanj igrajo drugi, sami se le pomikajo kot šahovska figurica in pravzaprav ne uživajo zraven. Sami igrajmo svojo igro. Sami si določimo svoje mesto. In ne izpuščajmo trenutkov življenja. Nikoli ne vemo, koliko nam jih je še preostalo …

Življenje je včasih nepredvidljivo, včasih nas preseneti, drugič razočara, včasih nam polaga bremena, drugič nam ponudi ramo, včasih nam da darilo, drugič preizkušnjo … A nikoli ni dolgočasno. Življenje je lepo. A ta lepota zajema tudi zimo, hlad, noč, temo … Naj ne bo nebo še tako temno, vedno je na njem mogoče opaziti vsaj eno čudovito svetlečo zvezdico. Le navzgor moramo gledati. Življenje je lepo. Je pravljica. Je raj. Samo poglejmo okoli sebe in ga začutimo. S srcem ga poglejmo.

Kar resnično vem.

Včasih si bom morda res obarvala lase, dobila kilogramček ali dva pa tudi izgubila kakšnega, menjala oblačila, morda celo z ličili spreminjamo obraz … A vedno bo tu isto srce, za katerega se bom vedno trudila, da bo ostalo toplo in ljubeče.

Včasih bom imela boljši avtomobil, drugič slabšega, enkrat bom imela večje, drugič manjše stanovanje, morda bom zgradila hišo, morda jo bom izgubila, enkrat bom imela več denarja na računu, drugič manj … A vedno bom ustvarjala. Ustvarjala bom, kar znam in čutim. Ustvarjala s srcem in strastjo.

Menjala bom prijatelje, z enimi gradila globlji odnos, z drugimi površinskega. Nekateri moji prijatelji se bodo mnogim zdeli čudni, drugi zanimivi … A vedno se bom trduila, da bo odnos iskren.

Enkrat bom doživljala uspehe, drugič neuspehe. Enkrat bom prejela pokal, drugič kritiko. Enkrat bom na naslovnicah z zgodbo o uspehu, drugič tarča posmeha na forumih … A vedno bom stala za tem, kar sem rekla, naredila, dala v svet. Ker bom vedela, da sem v tistem trenutku to čutila, vedela, znala. Vedno bom vedela, da sem delala s pozitivnimi nameni.

Enkrat bom samska, drugič v zvezi, enkrat v množici ljudi, drugič zmedena sama v kotu. Enkrat bom sredi velikega sorodstva, drugič med neznanci v tujini … A vedno se bom trudila znati biti sama s sabo in poskrbeti, da me to ne bo plašilo.

Enkrat se bom smejala kljub bolečini, drugič bom smeh zadrževala kljub radosti. Enkrat bom pokimala kljub nestrinjanju, drugič rekla ne kljub želji reči da … A vedno bom v očeh pokazala iskrenost brez mask. 

Enkrat bom plavala v oceanih, drugič osvajala gore Afrike, enkrat bom občudovala glamur Hollywooda, drugič preprostost Azije … A nikoli ne bom pozabila, kje je moj dom. 

Enkrat bom presenetila s svojo iskrenostjo, drugič s svojo zaprtostjo. Enkrat bodo ljudje ob meni razočarani, drugič navdahnjeni. Enkrat bodo v meni videli poraz, drugič navdih. Enkrat jim bom povedala za svoje največje padce in borbe, drugič za svoje največje zmage. A vedno bom – jaz. 

In če vemo, da se to prvo nenehno spreminja, poglejmo to drugo in bomo zares spoznali ljudi.

Odprem vrata varnega doma, naj bo v srcu bolečina ali radost, pogum ali strah … Pogledam školjko na zidu in si rečem: Petra, samo hodi in hodi in hodi …

Knjiga je tako kot vse knjige Petre Škarja odlična in vam jo priporočam v nakup oz. v branje. Več o knjigi pa si preberite na spletni strani Petre Škarja – www.petraskarja.com.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja