Deskarka z dušo – Bethany Hamilton

Deskarka z dušo - Behany Hamilton

Deskarka z dušo - Behany Hamilton

Predstavljajte si nekaj, kar najraje počnete. Zdaj pa si zamislite, da se kot strela z jasnega nekaj zgodi in ugotovite, da tega nikoli več ne boste mogli početi. Kako se počutite? Ste žalostni? Jezni? Pretreseni? Sama sem občutila vse to. V bolnišnici sem se ozirala na poviti štrcelj, kjer je bila včasih moja roka, in razmišljala: “Kaj pa zdaj?” Nekaj časa sem dvomila, da bom spet kdaj deskala. Vsi vedo, da za deskanje potrebuješ obe roki. Dopovedovala sem si: “Ni mi hudo. Deskanje ni vse, kajne? Našla bom nekaj drugega, v čemer bom uživala.” Spomnim se, da sem Sarah rekla: “Najbrž se bom morala spet lotiti nogometa.” Očiju pa sem rekla, da bi rada postala deskarska fotografinja, saj bi samo tako ostala povezana s športom, če že ne bi mogla neposredno sodelovati. Vem, da je veliko mojih prijateljev in prijateljev mojih staršev pri sebi mislilo, da so moji dnevi deskanja mimo. Vendar so bili tako prijazni, da mi tega nikoli niso rekli, čeprav vem, da so razmišljali o tem.

Samo brat Timmy je vedel, da me nič ne bo moglo odvrniti od vode. Mislil je, da se mu bom pridružila pri plovkanju, saj plovkarji na valu ne stojijo na deski. Celo svojega pokrovitelja Viperja je prepričal, da mi je poslal par plavuti.

Toda še preden sem odšla iz bolnišnice – pravzaprav že drugi dan tedna, ki sem ga preživela tam -, sem drugače govorila o možnosti, da bi spet deskala. Vsa družina me je podpirala in me po najboljših močeh poskušala spodbujati.

Starši niso dvomili, da se bom verjetno nekako spravila na desko, vem pa, da so menili, da sem s tekmovanji opravila. “Bethany, prepričan sem, da lahko delaš vse, česar se domisliš,” mi je rekel oči. Znal me je izvrstno bodriti, bil je kralj spodbude. Njegove besede so mi odmevale v ušesih vsakokrat, ko sem šla deskat.

Nekateri ljudje so mislili, da me bo mogoče strah vrnitve v morje. Ampak če sem iskrena, se tega v resnici sploh nisem bala. Imela sem tri ali štiri tedne časa, da se mi je rana zacelila in sem okrevala, preden sem lahko poskusila deskati z eno roko. Na ostanku roke sem imela nekaj šivov, ki jih je bilo treba odstraniti, zato mi je zdravnik naročil, naj ne hodim v vodo, dokler se vse ne bo zacelilo. Postavila sem si rok: zahvalni dan.

Dan pred praznikom je nekaj prijateljic iz dekliške ekipe hanaleijskega deskarskega kluba nameravalo iti deskat. Sklenila sem, da bom odšla na plažo in samo opazovala … ampak seveda nisem zdržala. Voda, veter, vse je bilo preveč mikavno.

Prvo deskanje

Veter na Kauaiju običajno piha s severovzhoda. Imenuje se pasat, vendar je tisti dan pihal iz druge smeri. Zato vsi deskarski kotički, ki so ob pasatu običajno dobri, postanejo razburkani, razpihani in grozni, to pa omogoča deskanje na krajih, ki jih valovi običajno ne dosežejo, ker veter ni pravi.

Poleg nenavadnega vzorca vetra smo imele spodobne valove s severovzhoda, torej smo zaradi vetra in smeri valov vedele, da bo skrivni kotiček v Kilauei kot naročen.

Plaža, ki smo jo izbrale, je bila odmaknjena. Vse smo vedele, da bo prvo deskanje po napadu tako ali drugače zelo pomembno – in zagotovo se bo razvedelo o njem. Na plažo smo se odpeljale pozno popoldne, in ko smo se spustile po poti, nas je prizor navdušil. Kotiček ne bi mogel biti boljši. Na vsem deskarskem območju so nastale sipine in plaža je bila polna domačih talentov.

Odločila sem se za 2.7 metrsko dolgo desko namesto kratke, saj z dolgo desko veliko laže uloviš val pa še stabilnejši je. Več prednosti, ko si bom dala na začetku, bolje bo. Rekla sem si: “Uspelo ti bo. Zmogla boš veslati in vstati z eno roko.” Neki drug glas v moji glavi pa je tiho zakričal: “Pozabi. Ne bo ti uspelo.” Odmislila sem zoprni dvom o sebi in odkorakala v vodo.

Brat Noah je hotel posneti prvo deskanje, zato je kamero vstavil v podvodno ohišje in odplaval z njo. (Tako je navdušen nad mojim prvim deskanjem, da ima posnetek shranjen na prenosniku in ga ljudem kar naprej predvaja.)

Oči je vzel dopust in stopil v vodo, da bi me od čim bliže spremljal. Plaval je zraven mene in na ves glas kričal: “Dajmo, punca!” Navdušeno me je spodbujal. Družinski prijatelj Matt George, ki piše za revijo Surfer, je bil takrat pri nas, zato je prišel na plažo in me bodril. Tam so bili seveda tudi Alana in polno mojih prijateljev.

Z Alano sva skupaj zabredli v vodo, tako kot tisto jutro pred nočjo čarovnic. Čudovito je bilo stopiti v toplo vodo in okusiti morje, ki me je preplavilo. Počutila sem se, kot da se po dolgem, dolgem potovanju vračam domov. Pomislila sem, da bi skoraj za vedno izgubila vse, kar imam neskončno rada: morje, družino in prijatelje. Ni me bilo strah, da bi me napadel morski pes. Sploh nisem razmišljala o tem. Vse misli sem posvetila lovljenju vala in vstajanju. Potem bo vse, kar bo sledilo, prišlo samo od sebe.

Alana je veslala skozi valovito peno (deskarji temu rečemo samo “pena”) proti modrim nezlomljivim valovom. Odločila sem se, da si bom zadevo olajšala in najprej jadrala po peni. Bilo je nekako tako, kot če bi se znova učila deskati. Morala sem se naučiti enakomerno veslati z eno roko. Ko sem začutila, da me je val začel dvigovati, sem morala dlan položiti na sredo deske, da sem se postavila na noge, namesto da bi jo zgrabila ob robovih, kot bi imela obe roki.

Prvih nekaj poskusov je bilo neuspešnih. Nisem mogla vstati. Priznati moram, da sem malce izgubljala pogum. Pričakovala sem, da bo lažje. Oči, ki je bil z mano v vodi, je kar naprej kričal: “Bethany, še enkrat poskusi. Tokrat ti bo uspelo!” In sem poskusila.

Potem se je zgodilo. Priel je val, ujela sem ga, se z dlanjo dvignila in vstala. Mislim, da mi je potem ta tehnika prišla v kri. Ko sem enkrat stala, je bilo seveda vse preprosto.

Težko opišem veselje, ki me je prevzelo, potem ko sem vstala in prvič po napadu drsela po valu. Bila sem nepopisno hvaležna in srečna. Zrnce dvoma, ki mi je včasih dopovedovalo, da nikoli več ne bom deskala, je izginilo z enim samim valom! Čeprav sem bila vsa mokra, sem čutila solze sreče, ki so mi polzele po obrazu.

Vsi so mi vzklikali. Trenutek je bil čudovit! Tisti dan sem ujela še kopico drugih valov, večino penastih, ampak vstajanje je bilo vsakokrat lažje.

Naslednji dan, na zahvalni praznik, bi morali oditi na celino. Tisto jutro sem šla s Sarah in prijatelji na plažo. Ne bi smela iti deskat, vendar se nisem mogla zadržati. Na plaži sem zagledala fanta s super fotoaparatom. Ustrašila sem se da je paparac, zato sem šla k njemu in ga prosila, naj me ne fotografira med deskanjem. Nato sem odveslala s prijatelji.

Holt je prinesel kamero in snemal moje deskanje. tisti dan nisem jadrala po peni, ampak sem se lotila modrih valov. Bilo je veliko lažje kot prvi dan.

Ko sem prišla domov ter mami in očetu povedala, da se nisem mogla zadržati in sem šla deskat, nista bila jezna. Pravzaprav sta me popolnoma razumela … saj sta tudi sama deskarja. Sčasoma sem vse laže lovila valove in vstajala z eno roko. Odkrila sem nekaj stvari, ki bi mi lahko pomagale. deskanje skozi močen val je težko, saj večina deskarjev z obema rokama zgrabi robove deske in potopi nos v prihajajočo peno. Temu se reče “račka”, ker je podobno raci, ki se potopi. Nisem mogla izvajati račke z eno roko, dokler se nismo domislili, da bi na sredo zgornjega dela deske pritrdili trak, ki sem ga prijela in potisnila desko pod peno.

Včasih me ljudje sprašujejo, ali me je kdaj strah morskih psov, zdaj ko spet ves čas deskam. Ja, strah me je, včasih mi srce podivja, ko zagledam senco pod vodo. veliko več premišljujem o tem kot pred napadom. Včasih me tlači mora, da me napada morski pes. Nisem pripravljena iti deskat na plažo Tunnels in ne vem, ali se bom sploh kdaj vrnila tja. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja