Družinska modrost meniha, ki je prodal svojega ferrarija – Robin Sharma

Družinska modrost meniha, ki je prodal svojega ferrarija

Družinska modrost meniha, ki je prodal svojega ferrarija

Moje veličastno prebujenje

Najbolj žalostno pri življenju ni umiranje, temveč nesposobnost, da bi resnično živeli, ko smo živi. Vse preveč se v življenju zadržujemo, ne pustimo svoji človečnosti, da bi v vsej polnosti ugledala luč sveta. Spoznala sem, da na koncu sploh ni pomembno, koliko igračk ali denarja smo si nabrali, pomembno je, koliko svojih sposobnosti smo sprostili in jih uporabili pri izboljševanju tega sveta. Pomembna so življenja, ki smo se jih dotaknili, pomembna je naša zapuščina. Tolstoj je to tako dobro napisal: “Živimo le tedaj, ko živimo za druge.

Štirideset let sem potrebovala, da sem odkrila to preprosto modrost, štirideset let do spoznanja, da si uspeha ni mogoče prigrebsti. Ko bogatite življenje drugim, uspeh kar priteče. Ko vsakodnevno pozornost preusmerite od potrebe po preživetju na vseživljenjsko predanost, da služite drugim, ne gre drugače, kakor da uspeh kar pribuhti v vaše življenje.

Še vedno ne morem prav verjeti, da sem šele nekje na polovici svojega življenja dojela, da prava izpolnitev nii v doseganju velikih potez, s katerimi človek pride na prvo stran časopisov in poslovnih revij, temveč v drobnih velikodušnih dejanjih, ki so vsakomur na voljo vsak dan, če se le tako odločimo. Mati Tereza, velika voditeljica človeških src, je to najbolje povedala: “Ni velikih dejanj, le mala dejanja, storjena z veliko ljubeznijo.” Sama sem šla skozi trdo življenjsko šolo, da sem prišla do tega spoznanja.

Do nedavnega sem se tako močno trudila uspeti, da sem kar pozabila živeti. Tako močno sem se pehala za velikimi sladkostmi, da sem spregledala male radosti, ki se vsak dan vijejo skozi naše življenje, a jih pogosto niti ne opazimo. Bila sem nenehno prezaposlena, pod pritiskom, moje duševno življenje pa je bilo siromašno. Če sem povsem odkrita, je bilo v mojem v življenju videti vse zunanje znake uspešnosti, moja notranjost pa je bila povsem brez vrednosti.

Tako kot mnogi sem bil prepričana, da bom srečna, če si bom kupila dober avto, si postavila lepo hišo in imela dobro službo. Vrednost človeškega bitja nisem ocenjevala po velikosti njegovega srca in trdnosti njegovega značaja, temveč po debelini njegove denarnice in vsoti na njegovem bančnem računu. Lahko bi rekli, da nisem bila dober človek. Sama bi raje dejala, da se mi preprosto sploh ni sanjalo, kakšen je resnični smisel življenja in kako naj bi živela. Morda je šlo tudi za to, s kom sem se družila, saj so vsi, ki sem jih poznala v poslovnem svetu živeli po enakih načelih. Vsi smo se nenehno trudili, da bi splezali čim više po lestvici uspešnosti, in sanjarili o razkošni pisarni, prekrasni počitniški hišici na obali in morda čudoviti koči v smučarskem središču v Franciji. Vsi smo si želeli, da bi bili slavni, da bi nas občudovali in spoštovali. Vsi smo si želeli biti strašansko bogati. Predvsem pa smo si želeli, da bi nas vsi imeli radi. 

Čeprav sem razmišljala tudi o tem, da bi nekega dne postala mati in imela družino, sem se v najbolj intimnih sanjah bolj videla na naslovnici revij Forbes in Fortune, kjer bi pod sliko moje vitke postave pisalo “Catherine Cruz: direktorica, ki je prekršila vsa pravila, a vendarle pristala na vrhu,” kakor pa na športnem igrišču, kjer navijam za naraščaj. na poti v službo sem si ponavljala afirmacije, kot na primer “Danes bo najboljši dan v mojem življenju” in “Imam um milijonarja in bojevniško srce”. Kar vidim vas, kako zmajujete z glavo, vendar sem si tedaj tako močno želela uspeti, da bi za to napravila prav vse. Rekla oziroma storila sem vse, kar so mi naročili, splezala čez vsakogar, ki je imel smolo, da mi je prišel na pot. Ne trdim, da sem ponosna na to, kakršna sem tedaj bila, pravim le, da sem takšna bila. Bila sem žilava, neizprosna, skrajno zagnana in ambiciozna. Za svojo čustveno stran se nisem zmenila, da bi tako čim laže preživela v svetu, ki sem si ga sama ustvarila.

Delo mi je določalo življenje, čutila sem, da mi je usojeno, da v poslu dosežem vrhunski uspeh. Na steni v pisarni je viselo tole besedilo velikega angleškega pesnika Henryja Wadswortha Longfellowa, ki je po mojem tedanjem prepričanju vse dobro zaobjelo:

Življenje velikih nas opominja, da lahko živimo plemenito, ko odidemo za vedno, pa pustimo sledi na peščini časa.

S kolegi in kolegicami s poslovne visoke šole smo se seveda naučili, zagovarjati pocukrane puhlice kot na primer “ljudje so na prvem mestu” in “ljudem je vseeno, koliko veš, pomembno jim je, da ti ni vseeno zanje”, ki so jih vse prepogosto ponavljali premožni svetovalci in dobronamerni profesorji poslovnih šol. Globoko v vseh nas pa je živela ena sama velika želja služiti sebi ter doseči lastne cilje in sanje, ne glede na to, koliko ljudi pohodimo, da to dosežemo. Tako smo za poklicni uspeh in v gonji za denarjem žrtvovali dušo. Vse smo vložili v delo. Danes mi je to nerodno priznati, vendar smo se na začetku prav lepo zabavali. Resnično je bilo zabavno.

………

Ko sem se zvečer pripeljala domov, je mož Jon že spal. Ko je zjutraj vstal, sem bila jaz z mercedesom že na poti v službo. Čeprav sva živela pod isto streho, bi lahko rekla, da sva živela ločeno življenje. Tako prazno in izgubljeno pa se nisem počutila samo zaradi neuspelega zakona. Imela sva dva čudovita otroka, za katera mi je bilo jasno, da trpita zaradi moje večne odsotnosti. Nista mi očitala časa, ki ga prebijem v službi, v očeh pa sem jima lahko brala razočaranje in globoko potrebo po tesnejši povezavi z osebo, ki sta jo klicala “mama”.

Sin Porter je bil star skoraj šest let, hči Sarita pa tri. Zavedala sem se, da so pri oblikovanju in razvoju otrokovega značaja prva leta najpomembnejša. Zavedala sem se, da morajo v tem obdobju otroci imeti stik z ljubečimi vzorniki, ki njihovo nežno dušo zasipajo z ljubeznijo in modrostjo. Zavedala sem se, da mi bo žal zaradi vsega časa, ko nisem z njima, vendar sem iz neznanega razloga nisem mogla odtrgati od vseh obveznosti svojega nadvse zapletenega poklicnega življenja.

“Življenje ni nič drugega kot vrsta priložnosti, nanizanih v celoto,” mi je večkrat modro rekel oče. Povsem jasno mi je bilo, da sta Porter in Sarita le enkrat otroka in da prav zdaj potrebujeta mojo prisotnost. ko je ta priložnost mimo, ne bom več mogla nanju prenašati vrednot in vizij, ki bi jima omogočile bogato življenje, ko bosta odrasla. Zavedala sem se, da si ne bom nikoli odpustila, ker nisem bila z njima, ko sta me najbolj potrebovala. Verjetno pa preprosto nisem bila dovolj pogumna, da bi se umaknila iz kaotičnega življenja in se dejansko posvetila tistemu, kar mi največ pomeni, pa tudi ne dovolj pogumna, da bi skladno s tem živela. Ne glede na to, koliko sem se trudila, nisem mogla nehati noro delati in si pametneje urediti življenja. Resnično sem bila prepričana, da ne morem živeti brez adrenalinski mrzlice in občutka pomembnosti, ki sem ga dobila od preobremenjenosti pri delu. Čeprav sem na glas govorila, da mi največ pomeni družina, v vsakdanjem življenju tega nisem kazala. Zelo očitno je bilo, da mi Jon in otroka ne pomenijo niti približno toliko kot poklic in sla po premoženju.

Večina ljudi ne spozna smisla življenje vse do trenutka, ko se zavejo, da umirajo. Ko jih spreleti, da so minljivi, dojamejo najgloblji pomen življenja in spoznajo, kaj vse so zamudili.

 

Comments are closed.