Finančna svoboda – Burke Hedges

Finančna svoboda - Burke Hedges

Finančna svoboda - Burke Hedges

Parabola o cevovodu (Dolina v osrednji Italiji, leto 1801)

Nekoč, pred mnogimi leti sta v majhni italijanski dolini živela bratranca Pablo in Bruno. Mladeniča sta bila najboljša prijatelja in velika sanjača. 

Na dolgo in široko sta namreč razpravljala in iskala načine, da bi nekega dne postala najbogatejša moža v vasi. Oba sta bila bistre glave, znala sta trdo delati, potrebovala sta le dobro priložnost.

Nekega dne se jima je taka priložnost ponudila. Ljudje v vasi so se odločili, da bodo najeli dva moška, ki bi iz bližnje reke v cisterno na glavnem trgu v vasi prinašala vodo. Posel so dodelili prav Pablu in Brunu.

Pablo in Bruno sta zagrabila vsak svoji vedri in se odpravila k reki. Cisterno sta z vodo napolnila do konca dneva. Starešina v vasi jima je plačal po en cent za vedro vode. “Najine sanje so se končno uresničile!” je zaklical Bruno. “Ne morem verjeti najinima usodama.”

Pablo pa ni bil tako navdušen. 

V hrbtu ga je bolelo, na dlaneh so se mu od prenašanja težkih veder naredili žulji. Bal se je naslednjega jutra in ponovnega prenašanja veder polnih vode, zato si je obljubil, da se bo domislil boljšega načina oskrbe vasi z vodo.

Pablo, cevovar

“Bruno, imam zamisel,” je Pablo naslednjega dne nagovoril Bruna, medtem ko sta se z vedri v rokah odpravljala k reki. “Namesto, da bi za nekaj centov na dan tovorila vedra, napeljiva cevovod od reke do vasi.”

Bruno se je nenadoma ustavil.

“Cevovod! Le kdo je kdaj slišal za kaj takega?” je zavpil Bruno. “Dobila sva odličen posel, Pablo. Na dan lahko prenesem sto veder, kar pomeni, da bom za en cent na vedro zaslužil dolar na dan in postal bogat. Do konca tedna si že lahko kupim nove čevlje, konec meseca novo kravo. V šestih mesecih si lahko zgradim novo hiško. Imava najboljše delo v vasi, konec tedna sva prosta, poleg tega si dva tedna na leto lahko privoščiva plačan dopust. Preskrbljena sva do konca življenja. Nikar ne trapaj s tem cevovodom!”

Pablo pa se ni dal tako hitro odpraviti. Najboljšemu prijatelju je potrpežljivo razložil načrt za napeljavo cevovoda. Odločil se je, da bo pol dneva prenašal vedra, preostanek dneva in konec tedna pa posvetil gradnji cevovoda. Vedel je, da ga čeka težko delo, saj je bilo v trdo, kamnov polno zemljo treba izkopati dolg jarek. Ker je bil plačan po številu prenesenih veder, se je zavedal, da bo na začetku izgubil nekaj zaslužka, obenem pa je vedel tudi, da si bo šele čez leto ali dve lahko izplačal visoke dividende. Toda Pablo je verjel svojim sanjam in se lotil dela. 

Bruno in ostali vaščani so se iz Pabla norčevali in ga poimenovali Pablo – cevovodar. Bruno, ki je medtem služil dvakrat toliko kot Pablo, se je začel šopiriti z načrtovanimi nakupi. Kupil si je osla, osedlanega z novim usnjenim sedlom, ki je stal pred njegovo novo, dvonadstropno hiško. Kupil si je bleščeča oblačila in razkošno jedel v vaškem gostišču. Vaščani so ga začeli klicati gospod Bruno, mu nazdravljali, ko jih je častil s pijačo v gostilni in se gromko smejali njegovim šalam.

Majhna dejanja, veliki rezultati

Ko je Bruno ob večerih in ob koncu tedna počival v viseči mreži, je Pablo kopal jarek za cevovod. V prvih mesecih ni imel kaj dosti pokazati. Delo je bilo težko, celo težje od Brunovega prenašanja veder, saj je Pablo delal tudi ob večerih in ob koncu tedna.

Vendarle se je Pablo bodril z mislijo, da so jutrišnje sanje uresnišljive na osnovi današnjih odpovedovanj. Kopal je dan za dnem in napredoval po centimetrih. “Kamen na kamen palača,” si je prepeval, medtem ko je s krampom kopal kamnito zemljo. Centimetri so se podaljševali v meter, nato v nekaj metrov, nato v dvajset metrov, pa v sto metrov …

“Brez muje se še čevelj ne obuje,” si je rekel na koncu še enega napornega dne, ko se je utrujen opotekel v svojo skromno kočo. Svoj uspeh je meril na osnovi postavljenih in uresničenih dnevnih ciljev, saj je dobro vedel, da bodo rezultati sčasoma močno presegli vloženi trud.

“Bodi osredotočen na nagrado, ki te čaka,” si je ob spremljavi smeha, ki je prihajal iz vaške gostilne, znova in znova ponavljal, preden je utonil v spanec. “Bodi osredotočen na nagrado, ki te čaka …”

Vloge so se zamenjale

Dnevi so postali meseci. Nekega dne se je Pablo zavedel, da je cevovod že na pol dokončan, kar je pomenilo, da mora prehoditi le še pol poti, da bi napolnil svoja vedra. Pablo je izgradnji cevovoda posvetil še dodaten čas. Dan, ko bo delo za cevovod končano, se je vedno bolj približeval.

Ko si je vzel čas za počitek, je opazoval bratranca Bruna, ki je nosil vedra. Ramena so se mu močno povesila, prevzemala ga je bolečina in njegov korak se je zaradi vsakodnevnega garanja upočasnil. Bil je jezen in potrt zaradi usode, ki ga je priklenila na vsakodnevno prenašanje veder do konca življenja. 

Medtem ko je prej zadovoljno poležaval v viseči mreži, je zdaj vedno več časa preživljal v gostilni. Ko so ga gostilniški pajdaši videti prihajati, so si začeli šepetati: “Prihaja Bruno – nosač veder.” Hahljali so se, ko je vaški pijanec oponašal Brunovo sključeno postavo in težko hojo. Bruno ni več kupoval pijače in pripovedoval šale prijateljem, raje je v temnih kotih gostilne posedal sam, obkrožen z izpraznjenimi steklenicami.

Končno je Pablo pričakal svoj dan – cevovod je bil napeljan. Vaščani so se zbrali, da bi opazovali vodo, ki je pritekla iz jezera v cisterno. V vas s stalno oskrbo vode so se začeli priseljevati ljudje iz okolice, tako da se je življenje v vasi na splošno močno izboljšalo.

Ko je bil cevovod zgrajen, Pablu ni bilo več treba prenašati veder, saj je voda pritekala tudi brez njegovega dela. Pritekala je, medtem ko je jedel. Pritekala je, medtem ko je spal. Pritekala je tudi ob koncu tedna, ko je bil prost. Več vode v vasi je pomenilo več denarja v Pablovih žepih.

Pablo cevovodar je postal znan kot čudodelnik. Politiki so ga hvalili zaradi njegove lucidnosti in ga prosili, naj kandidira za župana. A Pablo je vedel, da njegov dosežek ni čudež, temveč le prvi korak k uresničitvi velikih sanj. Imel je namreč načrte, ki so presegali vaške dosežke. Pablo se je nameraval lotiti graditve cevovodov po vsem svetu.

Poziv prijatelju, naj se pridruži in pomaga

Zaradi vaškega cevovoda je Bruno, nosač veder ostal brez dela. Pablu je bilo ob pogledu na starega prijatelja, ki je v gostilni prosil za pijačo, hudo in se je z njim dogovoril za srečanje. “Bruno, s teboj želim govoriti, ker potrebujem tvojo pomoč.” Bruno je zravnal sključena ramena in zožil temne oči : “Ne brij norca iz mene,” je zasikal Bruno.

“Ne mislim se ti škodoželjno smejati,” je dejal Pablo, “rad bi ti ponudil sodelovanje v veliki poslovni priložnosti. Za svoj prvi cevovod sem potreboval več kot dve leti. Vendar sem se v tem času marsičesa naučil. Zdaj vem, katera orodja potrebujem in kako naj napeljem cevi. Med delom sem si namreč zapisoval opombe in razvil sistem, na osnovi katerega bom lahko zgradil nov cevovod … nato še enega in še enega.”

“Sam bi v enem letu lahko zgradil en cevovod, vendar tako ne bi najbolje izkoristil svojega časa. Zato želim tebe in druge naučiti graditi cevovod, nato boste vi svoje znanje prenesli drugim, ti bodo naučili spet tretje, tako da bo vsaka vas v pokrajini imela svoj cevovod, nato bomo cevovod napeljali v vse vasi v državi in končno v vse vasi na svetu.”

“Pomisli,” je nadaljeval Pablo, “od vsakega litra vode, ki bo pritekla skozi te cevovode, bova dobila majhen odstotek. Več vode bo pomenilo tudi več denarja v najinih žepih. Cevovod, ki ga gradim, še ne pomeni uresničitev vseh mojih sanj. To je šele začetek.”

Bruno je končno spregledal. Nasmehnil se je in dolgoletnemu prijatelju ponudil roko. Stisnila sta si dlani in se objela kot prijatelja, ki se že dolgo nista srečala.

Sanje o cevovodu v svetu nosačev veder

Odtlej je preteklo veliko let. Ko sta bila Pablo in bruno že dolgo upokojena, je njun posel na njuna bančna računa še vedno prinašal milijone dolarjev. Med potovanjem po državi sta tu in tam še srečevala mladeniče, ki so prenašali vedra z vodo.

Prijatelja iz otroštva sta jih potegnila vstran, jim povedala svojo zgodbo in ponudila pomoč pri izgradnji njihovih cevovodov. Nekateri so prisluhnili nasvetom in zagrabili priložnost, ki jim jo je ponujala gradnja cevovoda. Na žalost pa so številni nosači veder hitro ovrgli misel na cevovod. Tako sta Pablo in Bruno poslušala vedno znova iste izgovore.

“Nimam časa za kaj takega.”

“Prijatelje mi je povedal za prijatelja nekega prijatelja, ki se je poskusil v tem poslu in ni uspel.”

“V poslu cevovodov uspejo le tisti, ki se začnejo s tem ukvarjati dovolj zgodaj.”

“Vse življenje že nosim vedra. Držal se bom tistega, kar znam.”

“Poznam nekaj ljudi, ki so v tem poslu izgubili veliko denarja. Meni se to ne bo zgodilo.”

Pablo in Bruno sta bila razočarana nad tolikim številom mladih ljudi brez vizije. Oba sta priznala, da živita v svetu nosačev veder in da si le majhen odstotek ljudi upa sanjati o cevovodih.

  • Priporočam to knjigo v branje oz. najbolje v nakup na spletni strani www.bogatiocka.si – Kliknite in kupite knjigo, sem prepričan da vam ne bo žal.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja