Ne boj se – Spregovori in se osvobodi – Valerija Kutnjak

Ne boj se - Spregovori in se osvobodi

Ne boj se - Spregovori in se osvobodi

Prava odprtja ob spregovorjenju

Pravo odprtje, katerega posledice sprožijo val dogodkov v pravo smer, se je v mojem primeru začelo dogajati, ko sem se o tem pogovarjala s prijateljicami. S prijateljicami, za katere bi lahko malo mistično rekla, da nismo od tu, ampak od nekod drugod. Največ sem razpravljala z najboljšo prijateljico, saj je bila osnova vseh pogovorov brezpogojno zaupanje. Spoštujem jo med drugim zaradi njene življenjske zgodbe, ki nakazuje na to, kaj vse je že morala preseči, da je tu, kjer je. Rojena je bila v drugi državi, takoj po rojstvu je bila dana v posvojitev, nikoli nii imela stika s pravimi starši, krušni starši so ji že v najstniškim letih umrli, šla je v rejniško družino, kjer so jo okradli. Ko jo pogledaš, lahko rečeš le – kapo dol! Danes je stara malo čez trideset let, kmalu bo z doktoratom etničnih ved v žepu, z zelo dobro pozicijo v tujini, z veliko nevrotreningov, psihoterapij itd. za sabo. Punca, ki jo cenim na vseh ravneh!

Ja, ena drugi sva bili opora vsa ta leta. Druga drugi bergla. Ko ena rabi jokati, druga posluša. Ko druga rabi jokati, prva posluša. Ko obe rabiva jokati, tiliva, da naju bog ne ustavi. A ob popolnem zaupanju varnega okolja je to osvobajajoče.

Ogromno seminarjev, knjig in pogovorov je pot, po kateri sva šli in greva še vedno. Vsi iskreni pogovori se me spodbudili, da sem si ji upala priznati čustva, ki me spremljajo ob spominih na zlorabe. ppogum za to se je razvil prav na osnovi zaupanja tej prijateljici.

Zaupanje!

zakaj je pogovor tako pomemben? Najprej zato, da glasno priznaš sama sebi. Priznaš, da ti je madež pustil posledice. Nekaj, kar si sicer večina žrtev spolnih zlorab leta in leta zanika.

Ko poveš naglas, se v tebi nekaj odpre. Glasno razglabljaš o tem, kaj se je zgodilo, zakaj te to boli, komu kajj zameriš, prek česa ne moreš, katere so tiste stvari, ki bi jih storilcu ta trenutek zmetala v obraz, tako da mu nič ne bi bilo jasno. Tako sama sebi postavljaš stvari v smiselni red, da jih lažje razumeš in veš, kako se zz vsem tem spoprijeti. Vedno bolj razumeš, kaj je res tvoje in kaj zgolj zaigrana fasada, ki si si jo morala ustvariti kot obrambo zaradi izkušnje, ki se ti je zgodila.  Vedno bolj zaznavaš in vidiš stvari, ki ti morda niso všeč, a jih moraš ozavestiti, da se znaš pozneje z njimi soočiti in jih očistiti, spremeniti. Vse se začne z glasnim izražanjem, pogovori. Vendar dobro premisli, s kom in kako.

Spregovori in se osvobodi

Za mano je veliko let dela na sebi, veliko terapij, izkušenj in počasi bom že kar doktorirala iz naslova spolnih zlorab. Ne na papirju, ampak iz življenja samega.

Če bi stala na odru pred vsemi zlorabljenimi ženskami sveta in bi imela na voljo le minuto, da jim predam najpomembnejše sporočilo, bi to bilo le : Spregovori in se osvobodi!

Zatorej draga moja – spregovori in se osvobodi!

Zaslužiš si, da poveš. Zaslužiš si osvobajajoč občutek. Zaslužiš si, da stopiš iz tega okvirja, v katerem si živela toliko let zaradi strahu in sramu. Ker življenje je lepo, pestro, pisano, ko si osvobojena velikih okovov, ki jih nosiš zaradi dogodka iz otroštva, zaradi nekih ljudi, dogodkov … zaradi molčanja. Zato ne molči več, povej. Ne boj se.

Če ne zdaj, kdaj? Če ne ti, kdo?

Na poti bi ti rada pomagala tako, da te opozorim na morebitne ovire, te pripravim morda na najhujše in hkrati usmerim, kako ti bo to priznanje lažje.

Komu povedati

Včasih je najtežje povedati najbližjim.

Vem, ker svoji lastni mami še nisem povedala za prvo spolno zlorabo, za strica Kokta.

Danes sem stara štirideset let. Osemindvajsete let je minilo od tiste zlorabe na snežno belih rjuhah nove hiše, kjer je bivala teta z možem in dvema punčkama. In toliko let je minilo, odkar sta mi teti rekli, da moram o tem molčati. Oče mi je dajal občutek, da mi ne verjame in temu ni dajal teže: “Glej, od tega je minilo že toliko let,, pozabimo, zakaj bi zdaj delali zdrahe …” mama je ob tem trpela še sama.

Menim, da je morda bolje, da najprej poveš čustveno nevpleteni osebi, ki ji lahko zaupaš. najbližji dostikrat ne znajo ostati objektivni ob tako hudih čustvenih informacijah in prav zato trpijo še oni, ker nam zlasti na začetku še oteži celoten proces. Morda jih bo to tako prizadelo, da boš ob izpovedi na koncu ti tista, ki jih bo tolažila. Tega si v začetku ne moreš privoščiti, saj nimaš še toliko moči in lahko zdrsneš nazaj v molčečnost.

Ali še en mogoč neprijeten scenarij: Predstavljaj si, da poveš najbližjim, na primer mami, očetu, partnerju … in ti ne verjamejo. Ker so ti tako blizu, daješ njihovemu mnenju veliko težo, zato ti izpoved prinese več škode kot koristi.

Povej nekomu, ki na dogajanje nima čustvenega priklopa, ampak te kljub temu razume. Naj bo sočuten, kar je nekaj povsem drugega od čustvenega priklopa. “Sočustvujem s tvojo zgodbo, te razumem, a od tu naprej morava narediti korak,” je prava usmeritev teh ljudi.

Zato ti predlagam, da se obrneš na objektivno osebo, ki te razume, ne obsoja, v osnovi brezpogojno verjame, a obenem se čustveno prilepi na to, da bi na koncu dobila še breme njene bolečine.

Če želiš biti povsem prepričana, da bo tvoje priznanje sprejeto tako, kot mora biti, a nimaš ob sebi nikogar, za katerega si neizpodbitno prepričana, da ti bo dal oporo – tu sem, pridi. pripravljena sem poslušati in ne obsojati. Pripravljena sem ne dajati nasvetov, če jih še nisi pripravljena poslušati. Če potrebuješ varno okolje, pridi k meni domov, na kavč in te poslušam. Še kavo ti skuham. Ali imaš raje čaj?

Govori, govori in še enkrat govori o tem.

Nakup knjige je možen na spletni strani : www.valerijakutnjak.com

Comments are closed.