Izhod iz cone udobja
Izpopolnjevanje procesa sprejemanja odločitev zahteva uskladitev nasprotij. Opraviti moramo s takšnimi pari, kot so računanje in ocena, potrpežljivost in impulzivnost, intuicija in analiza, individualni slog in objektivnost. Na naslednji ravni se bomo srečali še z vodenjem in vedenjem, strategijo in taktiko, dolgoročnim načrtovanjem in hitrim reagiranjem. Namesto da bi dejavniki nasprotovali eden drugemu, jih je bolje usmeriti k istemu cilju.
Takšno ravnovesje je mogoče doseči le pri neprestani pripravljenosti za izhod iz cone udobja. Negativni disproporci in slabe navade se razvijejo kot posledica, če se preveč opiramo na znani sistem zgledov ali vselej enakih metod, ki so nam dobro služile v preteklosti. Opiramo se na tisto, kar že dobro poznamo, namesto da bi iskali boljše načine. Ne glede na neudobje in strah pred neznanim, moramo poskušati z novim, četudi gre za povsem običajna opravila. Če bi se radi prepričali, kolikšna je moč navade, si poskusite umiti zobe z levico ali napisati stavek od desne proti levi. Stereotipi mišljenja so vsajeni še globje in imajo tudi resnejše posledice.
Želja po univerzalnosti vselej seveda ne prinese očitnih in takojšnjih koristi, še zlasti če delamo na močno specializiranem področju. Pridobivanje izkušenj na težko razložljiv in praviloma nepričakovan način izboljša naše splošne sposobnosti.
Imel sem srečo, da so me dolgoletni dvoboji s Karpovom prisilili, da sem postal šahist pozicijskega, strateškega sloga igre. Bil sem pred dilemo: ali naj se naučim novega ali naj potonem, ali bom dopolnil slog in razumevanje igre ali ne bom zmogel premagati nasprotnika. Položaji, v katerih se znajde večina in ki še zdaleč niso jasni in preprosti. Lahko živimo, ne da bi spreminjali svoje navade, pa se nam kljub temu ne bo zgodilo nič usodnega. Toda beg pred težavami in preizkušnjami ni tisto, na kar bi lahko bili ponosni.
Dobiček na vloženi kapital
In katere so tiste podrobnosti, ki lahko najbolj vplivajo na naše življenje? Danes je le še malo ljudi, ki morajo skrbeti za zagotovitev elementarne prehrane in vode, čeprav nismo nič manj obsedeni z materialnimi dobrinami, kot so bili naši predniki. Višji cilji, takšni kot »korist«, »kakovost« ali »sreča« večini ljudi zvenijo preveč neopredeljeno. O času razmišljamo kot o denarju, ki ga ne velja trošiti tja v en dan in ga ne štejemo kot sfero za potencialno vlaganje kapitala.
Izobraževanje je nasprotno od prej povedanega. Kaj je učenje na univerzi, če ne vlaganje materiala in časa v prihodnost? Dajemo čas in denar, v zameno dobivamo znanje, ki dviguje našo strokovno vrednost. Visoka izobrazba je eden od načinov, s pomočjo katerih žrtvujemo material (sami ali s pomočjo staršev) zaradi kakovostnega napredovanja v prihodnosti. Če bi se izrazili v šahovskem jeziku, je to iskanje kompromisa med materialom, časom in kakovostjo. Več kot vložimo, večji dobiček lahko pričakujemo. Če imate sposobnosti in dovolj denarja za študij na dobri univerzi, potem lahko pričakujete odlično izobrazbo in pomembne vezi za bodočnost, hkrati ste lahko prepričani, da se boste odlično znašli na trgu dela.
Morda so še bolj nazoren primer komercialnega pristopa k izobrazbi tako imenovane poslovne šole. Menedžer na vodilnem mestu, ki zasluži sto tisoč dolarjev letno, jih bo nekaj deset tisoč vložil v dodatno izobraževanje. Kakor koli že pogledaš na zadevo, ni obiskovanje poslovne šole nič kaj vesela zadeva in zmagoviti motiv, ki ti ga ponudi kratkotrajno zadovoljstvo, tukaj zagotovo odpade. Z upoštevanjem vloženega dela in moči, bi moral biti pričakovani dobiček zelo visok, kakor so visoki (in vse višji) tudi vložki v poslovne šole.
Pri ocenah nas ne vodi le iskanje kompromisov. Materialne žrtve ne pripeljejo vselej do osvojitve potrebnega časa. Kakor v šahu lahko tudi na drugih področjih vse dobite, pa tudi vse izgubite. Šahist v dobljenem položaju ima običajno materialno prednost plus časovno prednost plus boljši položaj. To lahko gledamo tudi kot inačico življenjskega pravila, da bogati bogatijo.
Novosti
Sposobnost za ustvarjanje je eden tistih človeških darov, ki jih štejemo za prirojene in nesprejemljive. Z njo se rodimo ali jo zavidamo drugim, ki ta dar imajo. Pogosto slišimo o ljudeh, iz katerih vrejo zamisli kot iz vodnjaka in se sprašujemo, ali tega niso morda nasledili.
Avtorja originalne zamisli ali slavnega izumitelja čakajo neskončna vprašanja, kako se mu je porodila zamisel. Šahiste po partijah sprašujejo, kako jim je prišla na misel nova ideja ali kako so našli zmagovito potezo. Še pogosteje nas sprašujejo, kako smo lahko dopustili tako grobo napako.
Podobno kot nerazkrit talent se lahko tudi neizražena ustvarjalna domišljija za vselej izgubi v človeku. Vendar je z idejami drugače, dovolj je, če jim nakažemo, jih spustimo na plan, potem jih bodo prestregli, oživili in osmislili drugi. Vsak izmed nas ima namreč lasten, neponovljiv pristop k reševanju problemov, pogojen z nabranimi izkušnjami in lastno pametjo. Omenil sem že, da slog dela in individualne značilnosti igrajo zelo pomembno vlogo pri sprejemanju odločitev. Individualnost ne pomeni, da morajo vse nove ideje, rešitve in predlogi priti od »pravega človeka v pravem času«, kakor po ukazu od zgoraj. Z vnemo in zbranostjo lahko ustvarjamo po povsem osebnem grafikonu.
V nadaljevanju si bomo ogledali močne strani inovacij in njihove omejitve. Vsa odkritja niso enakovredna in hkrati z zgodovino uspehov bi si veljalo pogledati tudi zgodbe o neuspehih. Inovacije lahko v grobem razdelimo v dve kategorije.
V prvo kategorijo sodijo inovacije, ki prinašajo takojšen rezultat. Denimo rešitev naloge, odgovor na vprašanje, nov produkt v podjetju in podobno. Spomnimo se Arhimeda, ki je skočil iz kadi ter vzkliknil »Eureka«, ko ga je prešinilo spoznanje, da lahko prostornino teles izračunamo tako, da jih potopimo v vodo. Toda, takšna predstava o ustvarjalnosti je seveda nekoliko površna.
V drugo kategorijo uvrščamo inovacije in ideje, ki so temelj evolucijskim spremembam. Njihove posledice se največkrat izkažejo šele čez nekaj rodov, izumitelji pa za življenja zanje morda sploh ne dobijo priznanja. Najprej se bomo osredotočili na prvo kategorijo odkritij, tistih, ki jih uvrščamo med novosti in ne le v zgodovinske učbenike.