Ene od sanj v osnovni šoli so bile tudi, da bi postal policist in tako sem se takrat prijavil v Kadetsko šolo za miličnike. No sanje, da bi postal policist oz. takrat miličnik, so se mi v popolnosti uresničile. Bil sem sprejet v kadetsko šolo za miličnike, kljub mojim slabšim ocenam v osnovni šoli. Namreč na šoli so mi takrat pravili, da s takšnimi “povprečnimi” ocenami ne bom sprejet v šolo, vendar sem bil sprejet. Na kadetski šoli sem se imel super, v znanju oz. bolje rečeno pri ocenah nisem ravno blestel, ponovno neka zlata sredina. Vendar sedaj, ko tako dobro premislim, vem zakaj nisem imel v šoli boljših ocen, ker sem večino mojega prostega časa oz. časa, ki bi ga lahko namenil za učenje namenil ponovno za moje sanje. Ja, spet sanje in tu sem zelo veliko časa namenil spoznavanju borilne veščine ninjutsu in želji, da bi postal ninja in šel na Japonsko. Takrat sem različno gradivo o ninjutsu pridobival iz Beograda, kjer je bil Ninja klub in katerega sem prevajal v slovenski jezik in pisal svojo knjigo o ninjutsu, katero sem takrat nameraval izdati v Sloveniji, morda pa še pride čas. Namesto, da bi se učil sem bral in pisal o ninjutsu ter treniral po knjigah in na veliko sanjal. Najrajši v šoli sem imel učenje borilnih veščin (judo, jui jitsu), kjer sem imel tudi zelo lepe ocene, pa še v Ljubljano sem se hodil učit karate.

Istočasno sem v tem času skupaj z mlajšim bratom imel sanje o svojem podjetju in podjetništvu, ki so se pričele nekako, ko smo doma okoli leta 1986 (ko sem začel hodit na kadetsko šolo), kupili prvi osebni računalnik. Jaz in mlajši brat sva se dobesedno zaljubila v računalnik in sva veliko časa preživela na računalniku in se učila ter razmišljala, kaj vse se lahko naredi z njim. Nekako kasneje, ko sem jaz dobival razno gradivo iz Beograda v zvezi ninjutsa, sva dobila idejo, da bi lahko kupovala in prodajala programe in računalniške igrice za računalnike, ki so se takrat kupovali. Takrat sva nabavila oz. kupila kar nekaj programov in igric za računalnike in sva začela to prodajat in ne boste verjeli, sčasoma sva programe in igrice prodajala po Sloveniji in takratni celotni Jugoslaviji. To je bil najboljši posel, ki sem ga počel do sedaj. Programe in igrice sva kupovala in nato presnemavala na takratne 5.25 diskete (se jih spomnite) ter vse to dobro tržila, ob tem pa se je najin seznam programov in igric večal, saj sva celotni denar oz. vsaj večino le tega investirala v nabavo novih programov in igric. Tiskalnik, ki smo ga takrat nabavili za printanje seznamov je delal več ur na dan, prav tako pa so naročila prihajala s pošto in po telefonu. Najin oče, naju pač v tistem času ni najbolje razumel, zato se je malo jezil na naju, ker ni bilo doma miru (vsakodnevni ropot tiskalnika, zvonjenje telefona ob naročilih …). Takrat sva z bratom ves ta posel jemala skozi igro –super igro, vendar nisva imela ne midva ne noben drug potrebnega znanja o podjetništvu, da bi naju podprli oz. svetovali kako naprej. Zakaj govorim o tem, ker sem potem jaz, kot starejši po kakšnem letu sprejel napačno odločitev in sva z bratom ta računalnik prodala in skupaj z drugim bratom investirala v nakup novega računalnika Amstrad 6128, vendar s tem novim računalnikom potem ni bilo več uspešne prodaje, ker je bil drugačni software in sva z bratom dober posel zaključila z dobrimi občutki po mislim, da enoletnem dobrem poslu s prodajo. To so bili moji prvi stiki s podjetništvom.

No v nadaljevanju pa vse do danes sem bil vključen v še nekaj različnih poslov, kjer sem sodeloval “v ozadju” ker sam kot policist nisem mogel zaradi zakonodaje (policisti smo imeli prepoved dodatnega dela) imeti svojega podjetja oz. s.p. (sedaj je drugače). Vsi posli, ki smo jih izvajali so bili zelo dobro idejno zasnovani, vendar v nadaljevanju napačno izvajani zaradi česar niso bili tako uspešni in smo prehitro obupali. Tako jaz kot moji partnerji smo odgovorni za to, predvsem zaradi našega neznanja na področju podjetništva in napačnega načina razmišljanja. Sedaj, ko se sam spuščam v posel, je drugače. Ogromno dam na izobraževanje in tudi spremenil sem način razmišljanja tako, da imam sedaj jasno postavljene cilje in bom vztrajal do realizacije teh ciljev. Vem, da bo ob teh zapisanih besedah marsikdo razmišljal v negativni smeri, ampak nič zato, pomembno je, kaj jaz razmišljam in najpomembnejše je, da se po padcu (ja, bilo jih je kar nekaj) vstaneš in greš dalje. Vem, da sem na pravi poti, ker moram sam poskrbeti zase.

No pa se vrnimo h koncu uspešnega šolanja v kadetski šoli. Ko sem končal šolo sem stopil v realno življenje miličnika z odhodom v službo oz. na delo v Portorož na Policijsko postajo Piran julija leta 1990. S prihodom na delo in začetkom dela pa sem nekako opustil vse moje sanje o ninjutsu in podjetništvu (vsaj za nekaj časa) in se prepustil delu in mladosti – norosti. Mislim, da sem se dobro vklopil v kolektiv policistov in sem se imel vseskozi super.

Leta 1992 sem spoznal mojo bivšo partnerko na žalost že preminulo partnerko, kateri se moram kljub vsemu, kar bom kasneje še zapisal zelo lepo zahvaliti, ker, ko sem jo spoznal sem se nekako začel posvečat njej in manj sodelavcem in prijateljem, kar je bilo super, saj če tega ne bi bilo bi lahko postal še “alkoholik”. Zakaj sem takšnega mnenja? Ker sem bil mlad in »nor« in se je v tistih časih pač veliko “bandalo – zabavalo” in pri tem ni šlo brez alkohola, kar je bilo seveda nekaj normalnega. Sedaj ko se spominjam nazaj, je bilo spoznanje z bivšo ena boljših stvari, ki se mi je zgodila.

V nadaljevanju sva s partnerko leta 1993 dobila prvega otroka – hčerko in začela živet pri njenih starših v Kopru in kar dokaj hitro zatem leta 1996 sva postala še enkrat starša z rojstvom druge hčerke. Med mano in partnerko je prišlo večkrat do nesoglasij oz. prepirov iz različnih vzrokov. Partnerka je bila precej ljubosumna in že takrat je tudi rada spila kakšen kozarček preveč. In ker je bilo v tistih časih kar nekaj “normalnega”, da se pije alkohol seveda, je bil tudi prisoten pri meni ter nisem posvečal takšne pozornosti temu. In tako so se vrstili mnogi prepiri med nama.

Leta 2000 smo se preselili v Ankaran, na izredno lepo lokacijo in v prelepo stanovanje. Začetki so bili precej obetavni oz. je bilo nekaj prvih mesecev solidnih, vendar se je potem vsa zadeva ponovno ponovila z večkratnimi prepiri in izpadi ljubosumja, kar pa je bilo najhujše, je bilo vse to povezano s prekomernim pitjem alkohola.  V nadaljevanju so se začeli precejšnji problemi in tudi fizični napadi (ne z moje strani), ampak sem se sam moral branit in na žalost sem se moral tudi poslužit intervencije policistov. Ker so bile težave res zelo velike sem želel partnerki pomagat, tako kot že nekaj let pred tem, zato sva obiskala najrazličnejše ustanove, katere bi nama lahko pomagale, vendar je vse skupaj ostalo nekako pri poskusu, saj partnerka ni želela sodelovati oz. ni želela sprejeti pomoči za zdravljenje alkoholizma, saj ni nikoli sama sebi priznala, da ima težave z alkoholom.

No in potem je prišlo rojstvo tretje hčerke leta 2002, prvih nekaj mesecev je bilo znosnih v nadaljevanju pa se je zadeva ponovno ponovila in zaostrovala. Vem, da se bo lahko marsikdo ob branju te zgodbe načudil in vprašal ZAKAJ to, ZAKAJ ne ono itd… Takrat sem bil sam v izredni stresni situaciji in sem se vsaki dan spraševal kaj narediti, vendar me je bilo strah, kar koli narediti, ker nisem vedel, kaj se bo zgodilo, kaj bo z mano, kaj bo z otroci?

Kljub mojemu trudu, da bi doma naredili nekaj, so se doma vrstili različni konflikti (eni manj resni eni bolj resni) vse do marca 2003, ko me je partnerka po enem od prepirov zaklenila iz stanovanja. Tisto noč, ki je bila kar precej hladna, sem celo noč preživel oz. prebedel v svojem osebnem avtomobilu na parkirnem prostoru in razmišljal kaj narediti, tudi solz je bilo nekaj. Še preden je bilo noči konec sem sprejel eno najtežjih in najpomembnejših odločitev do sedaj in sicer, da se bom odselil in da se ne bom vrnil domov (namreč že pred tem me je večkrat zaklenila iz stanovanja in sem jo moral “prositi”, da me je spustila v stanovanje). Takrat sem se odločil, da je tega KONEC. Vprašali se boste, kaj pa otroci? Ja tudi sam sem se spraševal, kaj narediti? Ampak nekako sem se odločil, da bom najprej odšel sam in si poiskal stanovanje, nato pa ukrepal naprej. In tako je tudi bilo. Naslednji dan sem v časopisu našel oglas za sobo v Kampelu, katero sem najel in se na hitro, z nekaj oblačili odselil.

Nato pa so sledili tisti najhujši dnevi, tedni oz. meseci. Partnerka mi je vseskozi gnjavila po telefonu in v pogovoru, da, če ne bom prišel nazaj domov, da si bo nekaj naredila in da bodo otroci ostali sami itd…. Vsaki dan, ko sem bil pri otrocih in ko sem jih zapuščal so otroci jokali in me prosili, da naj pridem domov. Ne morem vam povedati, kako težko je bilo iti v stanovanje in tam sam preživet noč, vedoč, da so se doma moji otroci jokali in da je partnerka še bolj uživala alkohol. Veliko noči sem prejokal in razmišljal, kaj sedaj narediti. Vse to je prišlo tako daleč, da sem nek večer imel pri sebi svojo službeno pištolo in sem zaradi vsega pritiska želel narediti temu konec (ko se sedaj spomnim hladne cevi na moji senci me kar zmrazi). Vendar nekaj oz. nekdo mi je takrat to preprečil in mi dal očitno neko notranjo moč, ki sem jo v kasnejšem času izrabil, da sem poiskal zdravniško pomoč in nato iskal rešitve v službi, na CSD in na šoli. V nadaljevanju sem vse dogovoril in pripravil za selitev otrok na štajersko. Imel sem pripravljen popoln načrt, ki je vključeval tudi partnerko, da ko bom otroke odpeljal na varno in poskrbel za njih, se bo najverjetneje tudi partnerka spremenila oz. bo odšla na zdravljenje, ker si bo želela stike z otroci.

Točno se sedaj ne spominjam datuma, vendar mislim, da je bilo proti koncu meseca marca 2004, ko sem se odločil, da je čas za selitev otrok na štajersko (otroci so bili stari leto in pol, osem in enajst let). Da sem lahko celotno zadevo izpeljal sem to moral izvesti na tak način, da partnerka ni vedela. In to sem naredil, ko je bila takrat moja najmlajša hčerka celo v bolnici (prehlad) in sem jo vzel iz bolnice, med tem ko sem bil na obisku in direktno z vsemi otroci odšel na štajersko k mojim staršem. Ni bilo prijetno tako postopati, vendar sem si želel, v prvi vrsti poskrbeti za otroke, da bodo na varnem in da bi zaživeli neko normalno življenje. V Ankaranu pa sem pustil stanovanje in večino svojih stvari, kar sem imel tam.

Vendar za otroke sam še nisem mogel poskrbeti, ker sem sam še vedno delal na PP Piran, saj še nisem dobil premestitve na štajersko, zato sem dogovoril z mojimi sestrami, da je vsaka hčerka prebivala v tistem času moje odsotnosti pri eni sestri. Vem sliši se grozno, vendar nisem mogel narediti drugače oz. nisem našel druge rešitve. Poskrbel sem, da sta starejši hčerki šli v šolo in sta živeli pri sestrah, najmlajša pa je šla v vrtec. Zakaj sem se sam moral tako odločiti? Zato, ker sam še nisem dobil premestitve in sem se še potem, ko sem otroke pripeljal na štajersko do maja 2005 vsaki dan oz. skoraj vsaki dan vozil v službo iz Poljčan v Portorož in tako nisem mogel v tistem času kvalitetno poskrbeti za otroke, saj sem bil večino časa na poti (vstajanje ob 03.15, vračanje okoli 18.00 ure). No in maja 2005 sem nato dobil premestitev na eno od policijskih postaj na štajerskem in tako sem v nadalje lahko sam več ali manj poskrbel za otroke. Vendar sem v tem času precej izgubil stik z otroci, kar se je poznalo v našem odnosu doma, kjer so pač nastajali določeni konflikti, saj veste starši in najstniki.

Leta 2006 sem se z otroci preselil v podnajemniško stanovanje in smo nekako počasi zaživeli življenje. Najhujša stvar, ki me je v nadaljevanju tudi zelo prizadela je bila ta, da partnerka ni želela zdravljenja zase v zvezi alkohola, prav tako pa ni želela osebno obiskovat otroke, razen, kar so se slišali po telefonu. To me je še dodatno šokiralo, saj sem jaz pričakoval, da bo partnerko to moje dejanje “prisililo”, da bo nekaj naredila zase in za otroke, vendar ni. Partnerka se je celo v nadaljevanju poročila z drugo osebo, svoje otroke pa ni obiskovala in sem moral večino vsega postoriti sam, resnično se lahko zahvalim svoji družini, da so mi pomagali, CSD Slov. Bistrica za njihovo pomoč ter moji službi, da so me razumeli in pomagali.

Potem se je pisalo leto 2008, ko sem “mislil”, da bo končno posijalo sonce tudi na mojo stran življenja. Spoznal sem prijetno žensko, s katero sem preživljal zelo prijetne ure druženja. Lepa, simpatična, dobrega srca, skratka ženska v katero sem se zaljubil. Saj poznate občutek zaljubljenosti. Nek dan sem ji, točno se spominjam, kje in na kakšen način izpovedal, da sem zaljubljen vanjo. In potem sem namesto veselja, doživel žalost. Sam sem si to predstavljal drugače, vendar občutek zaljubljenosti je živel samo v mojem srcu, njeno srce je imelo druge načrte. Sam se kar nisem mogel sprijazniti pri sebi s to zavrnitvijo in sem nadaljnjih pol leta ali še več ponovno imel zelo povoženo življenje. Mnogo noči sem prebedel, kar nekaj solza pretočil in razmišljal o neumnostih, da bi škodoval sebi. Vendar sem se spravil v red oz. k sebi in nadaljeval življenje. Zdaj vem, da mi takrat še ni bilo usojeno, da si najdem sorodno dušo. Sedaj, ko jo srečam, sem vesel, da si je uredila življenje in ji resnično želim srečno in uspešno življenje. Vem pa, da ko bom jaz pripravljen, bo tista prava ženska stopila na mojo pot.

Da pa ne bi bilo še dovolj vsega pa je v letu 2009 bivša partnerka zbolela zaradi ciroze jeter – posledica alkohola in je nato januarja 2010 umrla. Spet šok za otroke, predvsem za starejši hčerki, ki sta imeli kar precej težav v nadaljevanju v šoli in ostalo, pa tudi doma niso bili najboljši časi. Tudi zame je bil to udarec, vendar sem to lažje prebolel kot otroci. Da pa mi leto 2010 ni bilo naklonjeno, pa sem proti koncu leta doživel spet ponovni udarec, ko sem našel dobrega prijatelja, ki mi je v življenju ogromno pomagal, ko je naredil samomor z obešanjem in to v bližini, kjer prebivam, tako, da sem vsaki dan hodil mimo in gledal mesto, kjer se je to zgodilo. V službi pa sem vsakokrat, kljub precejšnjemu številu doživetih smrti drugih pred tem, ko sem slišal o samomoru in prebral vest o samomoru takoj zagledal prizor s prijateljem pred očmi. Ni bilo prijetno in sem doživljal precejšnje nočne more in krivil sam sebe v določenem primeru, da mu nisem pomagal.

Leto 2012 pa je bilo prelomno leto za moje življenje. V tem letu sem “doživel in preživel” dve manjši prometni nesreči, v kateri sem bil udeležen sam in k sreči, je bila zvita samo pločevina. Glavni vzrok, da je prišlo do prometnih nesreč je bila moja vožnja pod vplivom alkohola. Moram povedat, da ni bil alkohol moja velika težava (izgovor boste rekli, morda pa res), vendar kljub temu, sem pač ob priložnostih (zabavah) nekajkrat na leto šel zavestno za volan pod vplivom alkohola in sem vozil avto. Si zamišljate, jaz pijan in tako sem obsojal mojo bivšo partnerko, ki je rada pila. No kot sem omenil sem imel dve prometni nesreči. Po drugi nesreči, ko sem zaspal za volanom in trčil v robnik, sem se v naslednjih tednih in mesecih resnično pogovoril sam s sabo ali je to potrebno, prav tako, pa sem si rekel in obljubil, da bom moral nekaj narediti na tem področju, saj mi v “tretje” ne bo usojeno in sem zelo hvaležen, da nisem nikogar drugega prizadel.

V decembru mesecu 2012 pa je prišlo znotraj mene do eksplozije vseh tej črnih trenutkov iz preteklosti. Očitno je, da sem imel takrat poln kufer vsega in da je v meni počilo in sicer sem prišel do spoznanja, da moram spremeniti svoje življenje, če želim živeti naprej. Nekje sem se srečal z rekom – definicijo norosti Alberta Eisteina in sem se ob njej globoko zamislil in razmislil, nekje v istem času pa sem se srečal s spletno stranjo skodrane podjetnice s hecnim priimkom Petra Škarja in nato še s knjigo Petre Škarja, Česar nas niso naučili v šolah, katera mi je bila odločilna, da sem se odločil, da bom korenito spremenil svoje življenje in sem ga. Kot pomembno zadevo moram omeniti še različne inspiracijske oz. motivacijske videe, ki sem jih gledal in poslušal, še posebej bom omenil video o šestih življenjskih pravilih Arnolda Schwarzeneggera, katerega sem si do sedaj ogledal oz. poslušal že več kot 1000 x in mi je izredno pomagal pri mojih spremembah.