Kako ozdravimo s hrano – Dr. Michael Greger

Predgovor

Vse se je začelo z mojo babico.

Bil sem še otrok, ko so jo zdravniki poslali na invalidskem vozičku domov umret. Diagnosticirali so ji koronarno srčno bolezen v zadnjem stadiju in prestala je že toliko operacij s katerimi so ji naredili obvode, da je kirurgom v bistvu zmanjkalo napeljave – zaradi brazgotine po vsaki operaciji na odprtem srcu je bil vsak naslednji poseg čedalje težji, dokler jim ni zmanjkalo možnosti. Priklenjena na invalidski voziček in z močnimi bolečinami v prsih je izvedela da ne morejo nič več narediti za njo. Njenega življenja je bilo konec pri petinšestdesetih letih.

Mislim, da se mnogi ljudje odločijo za zdravniški poklic, ker kot otroci gledajo, kako nekdo od njihovih najdražjih zboli ali celo umre. Jaz sem sklenil postati zdravnik, ker sem gledal, kako je šlo babici na bolje.

Kmalu potem, ko so jo odpustili iz bolnišnice, da bi svoje zadnje dni preživela doma, so v televizijski oddaji 60 minut predstavili Nathana Pritikina, enega prvih medicinskih raziskovalcev življenjskega sloga, ki je zaslovel, ker mu je uspelo doseči izboljšanje pri na smrt bolnih srčnih bolnikih. malo prej je odprl nov zdravstveni center v kaliforniji in moja babica se je oklenila zadnjega upanja, nekako prestala potovanje čez celino in postala ena njegovih prvih pacientk. V centru so izvajali program, v katerem so vsi udeleženci uživali rastlinsko hrano in se vključili v režim postopne telesne vadbe. Mojo babico so noter pripeljali na vozičku, ven je prišla peš in odšla sama. Tega ne bom nikoli pozabil.

Omenjena je celo v Pritikinovem življenjepisu The Man Who Healed Americas Heart (Mož, ki je ozdravil srce Amerike). Moja babica je opisana kot “ena izmed oseb na pragu smrti”.

Frances Greger iz Severnega Miamija na Floridi so v Santa Barbaro na enega zgodnjih Pritikinovih programov pripeljali na invalidskem vozičku. Gospa Greger je imela koronarno srčno bolezen, angino pektoris in klavdikacijo; njeno stanje je bilo tako slabo, da zaradi hudih bolečin v nogah in prsih ni mogla več hoditi. Toda po treh tednih ne samo da je vstala z invalidskega vozička, ampak je prehodila po petnajst kilometrov na dan.

Ko sem bil otrok, je bilo to edino pomembno, lahko sem se spet igral z babico. Toda z leti sem začel spoznavati pomen tega, kar se je zgodilo. V tistem času medicinska znanost ni niti pomislila, da je mogoče izboljšati stanje pri srčni bolezni. Z zdravili so poskušali upočasniti njeno napredovanje in z operacijami so naredili obvode okrog zamašenih arterij, da so poskušali blažiti simptome, toda veljalo je prepričanje, da se bo bolezen vztrajno slabšala, dokler nisi umrl. Zdaj vemo, da se začne naše telo samo zdraviti takoj, ko prenehamo uživati hrano, ki maši arterije, in v mnogih primerih se arterije potem odmašijo brez zdravil ali operativnih posegov.

Moja babica je dobila medicinsko smrtno obsodbo, ko je bila stara petinšestdeset let. Po zaslugi zdrave prehrane in življenjskega sloga je lahko uživala še enaintrideset let na tem svetu s šestimi vnuki. Ženska, ki so ji zdravniki povedali, da ima samo še nekaj tednov življenja, ni umrla, dokler ni bila stara šestindevetdeset let. Ne samo, da je njeno skoraj čudežno okrevanje navdihnilo enega od tistih šestih vnukov, da se je odločil za zdravniški poklic, ampak ji je podarilo dovolj zdravih let, da ga je videla diplomirati na medicinski fakulteti.

V času ko sem postal zdravnik, so velikani, kot je dr. Dean Ornish, predsednik in ustanovitelj neprofitnega raziskovalnega inštituta za preventivno medicino, že brez vsake sence dvoma dokazali, da je imel Pritikin prav. Z najnovejšimi visoko tehnološkimi postopki – CT-slikanjem srca, kvantitativno koronarno arteriografijomin radionuklidno ventrikulografijo – so dr. Ornish in njegovi kolegi pokazali, da lahko najbolj nizko tehnološki pristop – prehrana in življenjski slog – nedvomno izboljša koronarno srčno bolezen, naš vodilni vzrok smrti.

Dr. Ornish in njegovi kolegi so svoje študije objavili v nekaterih najuglednejših medicinskih revijah na svetu. Toda medicinska praksa se skoraj ni spremenila. Zakaj? Zakaj so zdravniki še vedno predpisovali zdravila in izvajali podobne postopke kakor vodovodarji, ki čistijo zamašene cevi, da so samo zdravili simptome srčne bolezni in poskušali upočasniti, kar so se odločili verjeti, da je neizogibno – prezgodnjo smrt?

To me je vzdramilo. Odprl sem oči za moteče dejstvo, da so v medicini poleg znanosti na delu še druge sile. Ameriški zdravstveni sistem deluje po načelu plačila za storitev, po katerem so zdravniki plačani za tablete in postopke, ki jih predpišejo, nagrajeni so za količino, ne za kakovost. Ne dobimo nadomestila za čas, ko pacientom svetujemo o koristih zdrave prehrane. Če bi bili zdravniki plačani glede na uspešnost, bi imeli finančno spodbudo za zdravljenje vzrokov bolezni, ki izvirajo iz življenjskega sloga. Dokler se sistem plačevanja ne spremeni, ne pričakujem velikih sprememb v zdravstveni negi in izobraževanju zdravnikov.

Samo četrtina medicinskih fakultet ima v učnem programu predavanja o prehrani. Spomnim se, da je spraševalec med mojim prvim pogovorom za sprejem na medicinsko fakulteto na univerzi Cornell samozavestno izjavil “prehrana ni pomembna za človeško zdravje. In bil je pediater! Vedel sem, da me čaka dolga pot. Kolikor se spominjam, mislim, da je bil edini zdravstveni strokovnjak, ki me je kdaj povprašal o prehrani kakega družinskega člana, naš veterinar.

Bil sem počaščen, da sem bil sprejet na devetnajst medicinskih fakultet. Izbral sem Tufts, ker so se ponašali z najobširnejšim programom predavanj o prehrani – 21 urami, čeprav je bilo to še vedno manj kot en odstotek učnega načrta.

Med študijem so mi predstavniki velike farmacije ponujali nešteto večerij in mikavnih ugodnosti, medtem ko me ni poklical niti en predstavnik velikega brokolija. Obstaja razlog, zakaj na televiziji slišite o najnovejših zdravilih: ker proračuni velikih korporacij poganjajo njihovo oglaševanje. Iz enakega razloga najbrž nikoli ne boste videli oglasa za sladki krompir in iz enakega razloga odkritja o tem, kako močno hrana vpliva na vaše zdravje in dolgoživost, nikoli ne pridejo v javnost; ne prinašajo velikega dobička.

Na medicinski fakulteti niti na tistih pičlih enaindvajsetih urah predavanj o prehrani niso omenili uporabe prehrane za zdravljenje kroničnih bolezni, kar šele za njihovo odpravljanje. O obsežnem delu na tem področju sem vedel samo zaradi svoje družinske zgodbe.

Vprašanje, ki me je mučilo med študijem, se je glasilo; če je lahko ostalo prezrto zdravilo za našega največjega ubijalca, kaj še vse drugega je morda zakopano v medicinski literaturi? Za življenjsko poslanstvo sem si zadal, da to odkrijem.

Večino svojih let v Bostonu sem preživel med brskanjem po zaprašenih policah v kleti Countwayeve medicinske knjižnice na univerzi Harvard. Začel sem delati kot zdravnik, toda ne glede na to, koliko pacientov sem vsak dan sprejel na kliniki in čeprav sem lahko spremenil življenje vsej njihovi družini naenkrat, sem vedel, da je to samo kaplja v morje. Zato sem se podal na pot.

Moj cilj je bil, da ob pomoči Združenja ameriških študentov medicine vsaki dve leti govorim na vseh medicinskih fakultetah v državi in vplivam na celo generacijo novih zdravnikov. Želel sem, da noben zdravnik ne diplomira, ne da bi imel v svoji zdravniški torbi tega orodja – moči hrane. Če moji babici ni bilo treba umreti zaradi srčne bolezni, mogoče nobenemu dedku in babici ne bi bilo treba.

Bila so obdobja, ko sem imel po štirideset govorov na mesec. Pripeljal sem se v mesto in govoril pri zajtrku v Rotary Clubu, v času odmora za kosilo sem imel predstavitev na medicinski fakulteti, potem pa zvečer predavanje v domu krajanov. Živel sem v avtomobilu, z enim samim ključem v žepu. Nazadnje sem imel več kot tisoč predstavitev po vsem svetu.

Ne bo presenečenje, če povem, da življenje na cesti ni bilo vzdržno. Zaradi njega se mi je porušil zakon. Ker sem dobival več prošenj za nastope, kot sem jih lahko sprejel, sem začel svoje vakoletne raziskave objavljati v seriji DVD-jev Najnovejše v klinični prehrani. Težko je verjeti, da sem že pri številki 30. Vsak cent, ki ga tu pa tam dobim od teh DVD-jev, gre v dobrodelne namene, tako kot tudi denar od mojih predavanj in prodaje knjig, vključno s to, ki jo zdaj berete.

Ob vsem škodljivem vplivu, ki ga ima denar v medicini, se mi zdi, da je še huje na področju prehrane, kjer imam menda že vsak svojo blagovno znamko dodatka iz kačjega strupa ali kak drug čudežni pripravek. Dogme so zakoreninjene, podatki pa prepogosto skrbno presejani, da podpirajo že uveljavljena mnenja.

Res je, tudi sam moram paziti, da nisem pristranski. Čeprav je bila moja prvotna motivacija zdravje, sem sčasoma postal velik ljubitelj živali. V našem domu tekajo tri mačke in pes in precej poklicnega življenja namenjam ponosnemu služenju v dobrodelni organizaciji Humana družba Združenih držav, kjer delam kot direktor za javno zdravje. Zato se kot še mnogi zavzemam za blaginjo živali, ki jih jemo, toda predvsem sem zdravnik. Moja glavna dolžnost je vedno bila skrb za bolnike in to, da jim predstavim kar najbolj uravnotežene razpoložljive dokaze.

Na kliniki sem lahko dosegel stotine ljudi; na poti tisoče. Toda te informacije, ki lahko odločajo o življenju ali smrti, morajo doseči milijone. Tu nastopi Jesse Rasch, kanadski filantrop, ki je delil mojo vizijo, da z dokazi potrjene podatke o vplivu prehrane omogočimo brezplačno dostopne vsem. Ustanova, ki sta jo ustanovila z ženo Julie, je vse moje delo prenesla na splet – in tako se je rodila spletna stran Nutritionfacts.org. Zdaj, medtem ko delam doma v pižami lahko dosežem več ljudi, kot bi jih kadarkoli na potovanjih po svetu.

Nutritionfacts.org, ki je tudi neprofitna organizacija, vsebuje več tisoč kratkih videoposnetkov o skoraj vseh vprašanjih s področja prehrane in vsak dan objavim nove posnetke in članke. Vse na tej spletni strani je brezplačno in na voljo kadarkoli. Nobenih oglasov ali imen pokroviteljev ni. Vse je izključno sad ljubezni.

Ko sem pred več kot desetimi leti začel to delo, sem mislil, da je rešitev to, da izučimo učitelje, izobrazimo poklic. Toda z demokratizacijo informacij zdravniki nimajo več monopola kot varuhi znanja o zdravju. Ko gre za varne, preproste nasvete o življenjskem slogu, spoznavam, da je veliko učinkoviteje osveščanje posameznikov. V nedavni anketi o obiskih pri zdravnikih se je pokazalo, da so samo približno vsakemu petemu kadilcu rekli, naj preneha kaditi. Tako kot vam ni treba čakati na zdravnika, da vam pove, da nehajte kaditi, vam tudi ni treba čakati, da se začnete bolj zdravo prehranjevati. Potem bomo lahko mojim zdravniškim kolegom skupaj pokazali resnično moč zdravega življenja.

Danes živim streljaj stran od Nacionalne medicinske knjižnice, največje medicinske knjižnice na svetu. Samo lani je bilo v medicinski literaturi objavljenih več kot 24.000 člankov o prehrani in zdaj imam ekipo raziskovalcev, čudovito osebje in pravcato vojsko prostovoljcev, ki mi pomagajo kopati skozi gore novih informacij. Ta knjiga ni samo še en način, da lahko ljudi seznanjam s svojimi ugotovitvami, ampak dolgo pričakovana priložnost, da delim praktične nasvete, kako to znanost, ki spreminja življenja, ki rešuje življenja, prenesti v naše vsakodnevno življenje.

mislim, da bi bila moja babica ponosna.

Nekaj iz vsebine – 1. poglavje