Naša skupna osnova
V vsakem od nas je plemenito srce. To srce je vir naših najplemenitejših prizadevanj zase in za svet. Navdaja nas s pogumom, da delujemo v skladu z našimi ideali. Naša plemenitost je občasno morda zastrta, saj jo prekrivajo nepomembne misli ali pa jo ovirajo zmedena čustva, ki nas begajo. A plemenito srce kljub temu leži v vsakem od nas nedotaknjeno, pripravljeno, da se odpre in postane darilo svetu. Naša naloga – in naloga te knjige – je, da prepoznamo to plemenito srce v nas samih in se naučimo povezati z njim tako, da to postane osnova vsega našega delovanja in čutenja. Ko odstranimo vse, kar ga ovira, ima to srce moč spremeniti svet.
Čeprav sem sam budistični menih, to ni knjiga o budistični teoriji ali praksi, temveč o človeških življenjskih izkušnjah. Skupna osnova, kjer se srečamo, je naša skrb za lastna življenja in naš svet. Na teh temeljih se lahko srečamo kot prijatelji. Moje formalno izobraževanje je bilo posvečeno študiju budistične filozofije in religije, zato bom morda občasno uporabil kakšen budistični izraz. A to le zato, ker so mi ti pojmi v življenju pomagali, zato upam, da bodo koristili tudi vam in vam odprli nove poglede. Prosim, ne jemljite mojih besed kot edino pravilno razlago tega, o čemer govorijo budistični spisi. V resnici govorim le iz lastne izkušnje.
Trenutno imam petindvajset let. Odkar so me, ko sem bil še zelo mlad, prepoznali kot sedemnajstega Karmapo, se zavedam, da se v meni nadaljuje devetsto let stara linija reinkarnacij prejšnjih šestnajstih Karmap. Kljub temu sebe vidim kot človeško bitja, ne kot “Karmapo” Sem le človek z določenimi izjemnimi odgovornostmi in priložnostmi. Morda imam edinstveno vlogo, ker sem prejel naziv in položaj “Karmape”, a odgovornosti, ki temeljijo na tem, kar prejemamo od sveta, nosimo vsi.
Da bi kot Karmapa lahko izpolnjeval svoje zadolžitve, sem bil deležen obsežnega urjenja, vendar sem svojo prvotno duhovno izobrazbo prejel od svojih staršev. To verjetno velja za mnoge od nas. Čeprav moja mati ne zna brati, je odkritosrčna, nežna in ljubeča. Moja starša sta bila moja prva duhovna učitelja. Starši nas spravijo na svet in nas vzgajajo. Ne glede na to, od kod prihajamo, je za nas, ko smo bili otroci, nekdo skrbel – bodisi starši ali drugi skrbniki. To je izkušnja, ki si jo vsi delimo.
Delimo pa si tudi isti planet. Na njem skupaj živimo vse od našega rojstva, le da se do sedaj še nismo srečali. Veseli me, da se lahko zdaj srečamo s pomočjo te knjige. Ni treba, da bi to naše srečanje imelo nek določen cilj. V tej knjigi bom z vami delil svoje želje in prizadevanja za svet. Če prepoznamo, da si delimo mnoge izkušnje in prizadevanja, bo to dovolj.
Ko gremo skozi življenje, vsi doživljamo veliko sprememb. Neverjeten materialni napredek se pred našimi očmi odvija povsod okoli nas. Vsi smo lahko opazovali, kako se naša telesa od otroštva dalje hitro rasla, ko odrastemo pa lahko opazujemo, kako se še naprej razvijamo. Ta fizični razvoj bi moral biti usklajen z našim umskim razvojem. Skupaj z zunanjo rastjo bi moral biti usklajen z našim umskim razvojem. Skupaj z zunanjo rastjo moramo strmeti tudi k poglabljanju naše modrosti in razvijanju sposobnosti razlikovanja med tem, kar je dobrodejno, in tem, kar je škodljivo. Prav tako kot lahko izkusimo svojo mladost, ki se razcveti na fizični ravni, lahko izkusimo tudi notranji razcvet našega srca in uma. To svežino mladosti lahko prenesemo v svet. Pozneje lahko vanj prenesemo tudi zrelost naše odrasle modrosti.
Na naši poti skozi življenje se lahko drug od drugega veliko naučimo. Mnoga iskrena prizadevanja ljudi, ki sem jih srečal, so se me dotaknila. Od njih sem se veliko naučil.
Za svet gojim velike upe, a se trudim biti brez pričakovanj. Ne glede na to, ali mi bo uspelo svoja prizadevanja uresničiti ali ne, si želim, da bi me ta oblikovala in vodila moje delovanje v svetu. Kadar se osredotočamo na doseganje rezultatov, se lahko na svoje cilje preveč navežemo. Ni treba, da se naše sanje izpolnijo, da bi bili srečni. Ohranjati upanje je pomembno samo po sebi. Ne glede na izid je vredno delovati v smeri naših upov. Ko ne bomo več obremenjeni zgolj z doseganjem rezultatov, bomo imeli več poguma za delovanje v skladu z našimi prizadevanji za svet. Odkrili bomo plemenitost srca.
Do zdaj smo si to zemljo delili, ne da bi se tega dejstva zavedali. Sedaj pa lahko za naš skupni dom delimo tudi upe. Lahko delimo skupne aspiracije zase in za druge. Nič bolj zapletenega od tega ne potrebujemo. To, da delimo svoje dobre namere in izkušnje, nas lahko poveže na temeljni človeški ravni. Že samo to nas lahko osreči.
Ivan Jurgec – Osebna zgodba policista – Stres odjebi!
