Kot otroci smo imeli ogromno sanj in želja, verjeli smo, da lahko postanemo vse kar si želimo. Mnogi od nas smo si predstavljali odraslo življenje precej drugače, kot ga živimo sedaj. A potem se nekaj zgodi, ko odrastemo namreč. Kar naenkrat nehamo sanjati in se veseliti življenja. Postanemo zdolgočaseni, žalostni, jezni, razdražljivi, nesrečni… vse samo za to, ker smo odrasli.
Kje smo se zmotili?
Kaj smo naredili narobe?
Začeli smo hoditi v šolo, odrasli smo ob negativnih starših, izbrali smo si napačne prijatelje, začeli smo brati napačne revije in premalo pozornosti smo namenjali temu, kaj gledamo na televiziji. Tukaj smo se zmotili. To smo naredili narobe.
A po večini, seveda, nismo kot otroci sami krivi, da nehamo sanjati in si predstavljati vse dogodivščine, katere bomo počeli, ko odrastemo. Tako so nas naučili ostali. Drugi so nam oprali možgane z njihovimi prepričanji in nas naučili njihovega straha. Počasi smo iz majhnega, sanjavega otroka odrastli v mlajšo verzijo staršev in produkt okolice.
Se še spomnite o čem ste sanjali kot otrok? Se spominjate juter, ko ste se zbudili presrečni, da imate celi dan pred seboj za zganjanje norčij in pretvarjanje, da ste super heroj? Se spominjate kolikokrat ste padli in se pobrali? Kolikokrat ste umazani od zemlje zaspali brez, da bi vas skrbelo kako umazane bodo rjuhe zjutraj? Se spominjate dnevov brez skrbi in jeze? Dnevov, ko smo ležali na trati in si pripovedovali strašne zgodbe, medtem, ko smo jedli sveže sadje? Kdaj smo nehali biti takšni?
Zato vas želim spodbuditi, da začnete spet živeti! Začnite spet sanjati kot otroci! Postanite spet veseli in polni življenja, kot ste bili včasih!
Preživite dan bosi, zaspite zmatrani od tekanja po trati in nabiranja cvetlic, splezite na drevo in nabirajte sadje, preberite pravljice in si zmišljujte zgodbe, pustite, da pes skače po vas, preživite popoldneve v knjižnici, plavajte dokler vas ne začnejo boleti roke, opazujte ljudi in si izmišljujte zgodbe o tem kam se jim mudi in kaj radi počnejo, napišite najbolj nore cilje v zvezek in ga nosite s seboj in prosim, nehajte gledati na kalorije.
Življenje hiti tako hitro, da se ne zavedamo kako oddaljeni smo od brezskrbnega življenja, ki smo ga nekoč poznali. Seveda imamo sedaj obveznosti in dolžnosti, mnogi moramo poskrbeti za otroke in dom, a to ni razlog za to, da smo obupani in nesrečni večino časa. Nikjer ni napisano, da moramo biti takšni, le okolica nam to pravi, vendar ne rabimo živeti po njihovih pravilih.
Če imate privilegij, da imate ob sebi majhne otroke, ki so neustrašni in nepredvidljivi – učite se od njih, kajti oni vedo kako živeti. Oni vas bodo zopet naučili življenja, ki vas bo ohranilo mlade in srečne. Otroštvo je za nami, a še vedno smo lahko kot otroci, nikoli ni prepozno. Pravljice še vedno obstajajo in zato si dovolimo biti toliko nori, da napišemo svojo in jo skušajmo uresničiti.
