Za starševstvo ni hitrih, enostavnih odgovorov niti receptov, toda verjamem, da starši večinoma posedujejo prav tiste sposobnosti, ki so potrebne za to, da smo dobri starši – ko bi jih le znali odkriti! Naš problem je v tem, da so te sposobnosti skrite nekje na dnu naših možganov. Vzgojne metode, ki nam v kočljivih situacijah prve pridejo na misel, pa nam praviloma ne služijo najbolje. Posredovali so nam jih – največkrat nehote in brez zlih namenov – naši starši, stari starši, bratje in sestre, člani širšega družinskega kroga in družba. V situacijah, ko bi bilo s tališča zdravega razuma najprimerneje uporabiti en vzgojni prijem, se oprimemo drugega, neustreznega, ne da bi se tega zavedali. Nič čudnega torej, če je naše starševanje takšna zmešnjava!
Da bi se dokopali do vzgojnih prijemov, ki jih zares potrebujemo, se moramo najprej zavedati neustreznih, neučinkovitih in razdiralnih vzgojnih metod, ki jih uporabljamo. potem se moramo notranje pripraviti na to, da ovržemo stara vzgojna pomagala in začnemo uporabljati tista, ki bodo najustrezneje služila nam in našim otrokom.
V tej knjigi si bomo podrobneje ogledali nekaj neustreznih vzgojnih prijemov. Morda nekaterih nikoli niste uporabili in še pomislili niste nanje, druge pa prav dobro poznate, saj ste jih morda uporabili še nedavno tega. Oglejte si jih in se pri sebi odločite, katere morate zamenjati. pogovorite se tudi s svojimi otroki in jih glede tega prosite za pomoč.
Če me sin sredi množice v parku, ko sem ravno v vzgojnem elementu, opozori, da mu pridigam, ali če mi katera od hčera upravičeno očita, da je vprašanje, ki sem ga pravkar postavila, zares neumno, me to sicer spravi ob živce, toda v obeh primerih imata otroka prav, zame pa sta to priložnosti, da se zamislim nad svojim ravnanjem in začnem uporabljati nove vzgojne prijeme.
Vas obhaja nelagodje, ko se spomnite, kako ste sinoči ravnali s svojim najstnikom? Ste izgubili živce, ker je vaš malček stene v dnevni sobi okrasil z netopnimi barvami? Ste jezni, prizadeti ali v zadregi? Samoizpraševanje in raziskovanje sta prva koraka na poti k drugačnemu ravnanju. Slednje pa zadeva obe strani; če se pogovarjate s svojimi otroki o tem, kako bi vam lahko pomagali, da nehate uporabljati neprimerna vzgojna sredstva ali da opustite ravnanje, ki ovira njihov razvoj, jim po drugi strani tudi vi lahko pokažete, da jim izbruhi besa, ki jih uprizorijo sredi trgovine, nikakor ne bodo prinesli tistega, za kar si prizadevajo.
Ko začnete prepoznavati neučinkovite vzgojne prijeme, ki so sestavni del vašega starševskega repertoarja, boste hitro ugotovili, da je pred vami priložnost, da jih zamenjate z lažjimi, bolj odgovornimi, ustvarjalnimi prijemi, ki vas ne bodo bremenili.
Preden svoje prijeme prepoznate in razvrstite, je koristno preveriti zbirko prijemov, ki jih uporabljate. Kakšni so ti prijemi, nam povesta odgovora na naslednji, osnovni vprašanji:
- Kakšna je moja starševska filozofija?
- Kaj je cilj mojega starševstva – želim vplivati na svoje otroke in jim vlivati moč ali pa jih hočem nadzorovati in jih siliti k ubogljivosti?
Otroci so vredni najboljšega
Otroci so vredni najboljšega, ker so otroci, in iz nobenega drugega razloga. Svojo dostojanstvo in svojo vrednost imajo preprosto zato, ker so. Ni jim treba dokazovati, da kot človeška bitja predstavljajo vrednoto; ni jim treba dokazovati, da soo nam dragi, niti jim ni treba dokazovati, da zaslužijo našo privrženost. Naša ljubezen do njih ne more biti pogojna, predmet pogojnosti sta lahko le naša naklonjenost ali nenaklonjenost do njihovih navad. Ni se nam na primer treba navduševati nad njihovimi pričeskami, uhani v nosovih ali nad njihovo nenavadno obutvijo. Toda naša ljubezen do njih mora biti takšna, da se lahko nanjo zanesejo in da jim je vedno na razpolago – tudi ko so v težavah in ko bi se najraje pretvarjali, da to sploh ni naš otrok. Biti z njimi, ko spokojno počivajo v našem naročju ali ko se nam prvič nasmehnejo, je enostavno. Biti z njimi, ko jim rasejo prvi zobje, ko imajo krče in prekričijo vso noč, pa ni. Biti z njimi, ko se učijo voziti se s kolesom, je enotavno; biti tam, ko uničijo družinski avto, ni. Biti z njimi, ko igrajo v šolski predstavi, je enostavno, a biti na razpolago, ko nas pokličejo s policijske postaje in prosijo za pomoč, ni.
Če verjamemo, da so otroci dragoceni, moramo to priznavati tudi sosedovim otrokom! Odrasli moramo biti pripravljeni prispevati vse, kar je potrebno, da zagotovimo vsem otrokom v naši skupnosti tisto, kar potrebujejo: primerno zdravstveno oskrbo, hrano, obleko in zatočišče, priložnosti za raziskovanje in razvoj ter vzgojo v varnem okolju. Tega posameznik ne more doseči, vsekakor pa je ta cilj dosegljiv, če vsi člani družbe verjamemo, da so otroci vredni – vredni časa, energije, materialnih dobrin in potrebne predanosti odraslih. Le z besedami izražena podpora otrokom ne zadošča; podkrepiti jo moramo z dejanji. Če kot družba sprejemamo obveznost, da bomo delovali v dobro naših otrok, potem moramo tehtno presoditi, v katere namene bomo porabljali denar.
Neki libanonec, na smrt utrujen od nepretrganega vojnega uničevanja svoje domovine, je dopisniku New York Timesa izjavil : “Mir bo nastopil, ko bomo začeli ljubiti svoje otroke bolj, kot sovražimo svoje nasprotnike.” Če že trdimo, da so naši otroci vrednota, potem moramo biti pripravljeni vlagati v tisto, kar zagovarjamo z besedami. S tem moramo uskladiti tudi naše metode vzgajanja otrok.
Nagrade, kazni in moč
Med pripravo svojega diplomskega dela sem imela priložnost preučevati posledice nasilnih sprememb obnašanja pri glodalcih. Z lahkoto sem si predstavljala škodljive posledice uporabe teh tehnik na človeških bitjih. Te tehnike otroka ohranjajo v stanju odvisnosti in strahu – odvisnosti od nagrad staršev za pozitivno obnašanje in strahu pred kaznijo, ki jo bosta ista starša odmerila za negativno obnašanje.
Ne glede na lepe besede, v katere so nemara odete, so vse te tehnike povezane s poskusi prevlade, vplivanja in nadzorovanja – kar se bistveno razlikuje od tistega, kar imate v mislih, ko nagradite svojega otroka s čokolado, ker ta dan ni udaril svoje sestre. Ali ko svoje hčerki ponudite, da ji boste kupili novo obleko, če bo pospravila svojo sobo!
Namesto da bi otroke sprejemali kot edinstvene posameznike, ki imajo pravico do izražanja svojih potreb, obenem pa tudi do upoštevanja lastne osebnosti s strani drugih, starši, ki vztrajno uporabljajo kaznovalne tehnike, dojemajo otroke kot bitja, ki jih je treba obvladati in naučiti lepega vedenja. Pravila slednjega seveda določajo starši. Ker je taka naravnanost (lahko) nezavedna, je še toliko nevarnejša. podkupnine, nagrade, grožnje in kazni oblast ohranjajo v rokah staršev (včasih dobesedno v rokah!) in posredujejo otroku sporočilo: ” Jaz, odrasli, te lahko prisilim in te bom prisilil, da boš ubogal.”. Temu največkrat sledi naslednja utemeljitev: “V tvoje lastno dobro!”.
Podkupnine in nagrade
Dr. Alice Miller, avtorica številnih knjig in psihiatrinja, podkrepitve s podpukpninami in nagradami označuje kot “kamenjanje otrok s poljubi”. (“Če se boš v trgovini lepo obnašal, ti bom dovolila, da se greš kasneje igrat s prijatelji.“) Bodimo pozorni na besede: “… (jaz) ti bom dovolila …”. Tak odnos do otroka je zasnovan na nadzoru. (“Če boš dobil odlično oceno, ti bom kupil kolo.“, “Če boš nehal jokati, smeš vzeti piškot.“).
S tem sicer lahko dosežemo, da se bo otrok lepo obnašal v trgovini, prejemal same odlične ocene, se nehal jokati, toda osnovno sporočilo – da je nadzorovan in pod stalnim vplivom – mu bo ostalo v zavesti. Nadzor, ki prihaja od zunaj, od staršev, ni otrokov. Odgovorno se odziva le v zameno za plačilo, ne pa iz čuta samospoštovanja, samonadzora in samoodgovornosti.
Kathy Tyler, mati, ki je zaskrbljena zaradi pogoste uporabe nagrajevanja v šoli, je učiteljskemu zboru napisala pismo:
“Način, kako motiviramo ljudi, veliko pove o tem, kaj čutimo do njih. Če nekomu zaupamo in spoštujemo njegovo delo, ga ni treba mamiti s priboljški. Zaupanje in spoštovanje sama po sebi navdihujeta ravnanje otrok. Če pa se nam zdi določena naloga odvratna ali pa tistega, ki jo opravlja, doživljamo kot osebo, nevredno našega spoštovanja, se zatečemo k podpupovanju. Ta nagrajevalna tehnika je morda zelo učinkovita pri treniranju živali, dvomim pa, da je z njo mogoče dosegati uspehe pri vzgoji bodočih mislecev in reševalcev problemov. (Celo dreserji morskih živali so ugotovili, da se kiti in delfini najbolje odzivajo na znake priznavanja, kot so trepljanje, objemi, nasmehi.)… Vse kaže, da delujemo z naravnanostjo, v kateri namesto zaupanja prevladuje strah.”
Otroci, ki jih stalno podkupujemo in nagrajujemo, se bodo z veliko verjetnostjo razvili v odrasle, ki bodo pretirano odvisni od potrditev in priznanj drugih, ne bodo pa premogli prevšnjega samozaupanja in čuta odgovornosti. pogosto se bodo spraševali:
- Kakšne koristi lahko pričakujem?
- Ali se splača?
- Koliko velja?
- Si videl(a), kako sem opravil?
- Sem to pravilno naredil?
Želim, da se navdušiš nad tem, kdo si, kaj si, kaj imaš in kaj je še pred teboj. Želim te spodbuditi k uvidu, da lahko sežeš veliko dlje, kot si segel doslej (Virginia Satir)
