Udarec za naš ego
Če boste otrokom namenili popolno sprejemanje, ki si ga zaslužijo, vas bo to obdarilo z diamantom duhovne tradicije : dobili boste priložnost, da izgubite svoj ego.
Starši se težko izmotamo iz svojega ega. Že samo s tem, ko rečemo: “To je moj otrok.” se oglasi naš ego. Pravzaprav le redko ne govorimo iz svojega ega, ko gre za naše otroke, ker ničesar ne jemljemo bolj osebno kot to, kako jim gre v šoli, kako so videti, s kom se bodo poročili, kje živijo in si čim se preživljajo. Le malo staršev dovoli svojim otrokom, da živijo, ne da bi v njih videli podaljše svojega ega.
Skupino staršev sem vprašala, zakaj imajo otroke. Odgovorili so na primer takole: “Hotela sem doživeti, kako je videti, če imaš otroke,” “Rad imam otroke,” “Hotela sem postati mama,” “Hotel sem imeti družino” in “Hotela sem dokazati vsem, da sem lahko dobra mama.” V vsakem primeru je razlog za odločitev, da bodo imeli otroke, prežet z egom. To brez dvoma velja za marsikoga med nami.
Starpevstvo je potovanje, ki se po navadi začne z velikim egovskim narcizmom, z energijo, ki jo vnesemo v odnos z otrokom. Posledica je, da se lahko zlahka, čeprav v veliko primerih nenamerno, ujamemo v past, da uporabljamo otroke za to, da bi zadovoljili določeno potrebo v nas samih, hkrati pa se ves čas slepimo, da smo ljubeči, da se razdajamo in da lepo skrbimo za otroke. Otroke uporabljamo, da bi zacelili svoj strti jaz, uporabljamo jih, ko jih potiskamo v vloge v družini, ki v resnici niso njihove, uporabljamo jih, da si zagotovimo občutek o lastni vrednosti, in uporabljamo jih, da še povečamo utvaro o svojem vplivu v svetu.
Težko verjamemo, da je marsikdo med nami postal starš vsaj delno zato, da bi uresničil svoje hrepenenje. Če ne bomo ugotovili, kako močno nas žene ego, in se ne bomo postopno osvobodili identificiranja z njim, bomo otroke vzgajali v zlaganosti in se ne bomo sposobni povezati z njihovim pravim jazom.
Kako delkuje ego?
Videli smo, da gre pri našem egu za slepo navezanost na podobo, ki jo imamo o sebi, za predstavo o nas samih, ki jo prenašamo okrog v svoji glavi. Naš celotni način razmišljanja, čustvovanja in delovanja izhaja iz te samopodobe.
Če hočete bolje razumeti ego, se spomnite, da sem prej napisala, da starši, ko jim predlagam, da se morajo oni spremeniti, če hočejo, da se izboljša vedenje otrok, vztrajajo, da se motim. Potem mi ponudijo različne razlage za to, zakaj je odnos z njihovimi otroki takšen, kakršen je.
Ni nam lahko sprejeti, da smo morda delno sami pripomogli h kakršnikoli negativnosti, ki jo doživljamo v svojem življenju, in odgovornost za svoj položaj raje prelagamo na dejavnike v svetu okoli sebe. Če je vse, kar vemo o sebi, podoba, ki jo imamo o sebi, potem ideja, da se moramno spremeniti, ogroža našo identiteto, to pa je tudi razlog, zakaj se tako srdito branimo in zaman upamo, da se bodo spremenili drugi v našem življenju.
Ego deluje kadarkoli, ko se zalotimo, da smo navezani na miselni vzorec ali sistem prepričanj. Pogosto se niti ne zavedamo, da smo navezani, dokler ne doživimo sprožilca, ki nas čustveno razburi. Toda, kadarkoli nas prevzame jeza, želja po nadzoru ali prevladi, žalost, tesnoba ali celo pozitivno čustvo, na primer sreča, in v nas prevlada občutek, da smo do teh občutkov “upravičeni” smo v oblasti ega. Kadar smo slepo prepričani, da imamo “prav”, vnašamo v svojo resničnost vnaprej izoblikovano domnevo, ideal ali sodbo. Če se situacija ali posamezna oseba ne ukloni naši volji, se odzovemo tako, da hočemo imeti nadzor nad njo, ji zagospodovati.
Če živimo v egovskem stanju, ne moremo videti drugih takšnih, kakršni so v svojem pravem bistvu, v svoji esenci. Klasičen primer je Stuart, čigar sin Samuel je bil energičen, živahen mladenič, ki je bil dober v vsem, česar se je lotil. Samuel je še posebej blestel v igranju in si je najbolj želel, da bi šel v dramsko šolo. Stuart je temu nasprotoval. Kot priseljenec prve generacije je vse življenje delal v negotovih, slabo plačanih službah, zato si je za sina bolj od vsega drugega želel, da bi užival v varnosti stabilne , ne pa, da bi se odločil za negotovo in nestabilno igralsko kariero.
Ko je prišel čas za prijavo na kolidž, je Samuel hotel izbrati kakšno šolo z odličnimi dramskimi programi, oče pa je vztrajal, da se mora vpisati v poslovno šolo. Vsak dan sta se prepirala. Na koncu je Stuart zagrozil Samuelu, da mu ne bo pomagal plačevati šolnine in da ga bo za vedno vrgel iz svojega življenja, če se bo prijavil na igralsko šolo. Ko je Samuel videl, koliko to pomeni očetu, se je uklonil. Ker je bil bister mladenič, so ga sprejeli na Kolumbijsko poslovno šolo in odšel je tja in ima uspešno kariero.
Čeprav se je Samuel odločil, da se bo odpovedal igralski karieri, še vedno zameri očetu, ker je zanikal njegovo strast. Način življenja, ki mu ga omogoča delo v korporaciji, niti približno ne more odtehtati radosti duha in občutka smiselnosti, ki ju je čutil na odru. Zanj je bilo igranje njegovo pravo poslanstvo – izraz njegove esence, njegovega pravega bistva. Zdaj ko mora odplačevati hipoteko in študentska posojila, se mu zdi, da nima veliko maneverskega prostora, da bi spremenil življenje.
Samuelom oče je vzgojo sina popolnoma podredil svoji projekciji. V jedru njegove tesnobe, ki jo je čutil zaradi sinove izbire kariere, je bil čustveni scenarij, ki ga je imel v sebi in ki je sporočal: “Negotovost je slaba.” Ker ga je tesnoba, ki jo je doživljal kot priseljenec prve generacije, povsem ohromila, je poskušal nadzorovati sinovo usodo.
Dokler temelji vašega ega ostajajo nedotaknjeni, kot so bili v primeru Samuelovega očeta, ne boste mogli živeti pristno, pa če se še tako trudite; in če niste pristni, boste težko dovolili svojim otrokom, da bi bili pristni. Podrejati vzgojo egu pomeni živeti z nezavednim prepričanjem, da imate prav. Posledica tega je, da otroke silite – kot se je to zgodilo pri Samuelu -, da zaživijo v vašem svetu in zamudijo priložnost, da bi zaživeli v svojem. Na žalost se boste verjetno počutili najbolj kompetentne, ko boste otroke spravili pod svojo oblast in bodo pripravljeni upoštevati vse, kar jim boste naročili.
Naša navezanost na ego je maska za naše strahove, največji izmed njih pa je strah pred vdajo skrivnosti naravi življenja samega. Če izhajamo iz ega, ne pa iz tega, kar smo v resnici, se ne moremo povezati z bistvom otrok. Posledica tega je, da odraščajo, ločeni od svojega bistva, zato se naučijo, da se ne smejo povezati z vsem, kar obstaja. Če otrokov odnos do življenja zaznamuje strah, se ne more pojaviti njegovo pristno, nezavrto, nepoškodovano bistvo. Naš ego se mora zato zrušiti, da bi se lahko pojavil vaš pristni jaz, to pa bi potem našim otrokom omogočilo svobodo, da lahko ograščajo zvesti sami sebi.
Če se osvobodimo svojega ega in preprosto opazujemo otrokov razvoj, kakršnega življenje spontano izvablja iz njega, otrok postane naš učitelj. Z drugimi besedami, če živimo pristno, nam to omogoča, da nehamo doživljati otroke kot prazna platna, na katera lahko projiciramo svojo podobo tega, kakršni bi morali biti, in lahko v njih prepoznamo sopotnike, ki nas spreminjajo prav toliko, kot mi spreminjamo njih.
Vprašanje je, ali ste se pripravljeni odpovedati razmišljanju, da so vam “stvari jasne”, sestopiti s svojega egovskega piedestala avtoritete in si dovoliti, da se učite od teh bitij, ki so najbolj sposobna živeti v stanju zavesti brez ega.
Več pa si preberite v knjigi Ozaveščeni starši ki jo lahko kupite na spletni strani : www.felix.si (klikni tukaj).
Ivan Jurgec – Osebna zgodba policista – Stres odjebi!
