Resnični strah je mehanizem za preživetje, namenjen vaši zaščiti. To vrsto strahu občuti žival, če jo zasleduje plenilec, in sproži odziv boj ali beg, ki ji lahko reši življenje. Resnični strah na primer občutite, če na avtocesti izgubite nadzor nad svojim vozilom. Lažni strah se odslikava kot zaskrbljenost, tesnoba in premišljanje o stvareh, ki bi lahko šle narobe v domišljijski prihodnosti. To je zmeraj prst, ki kaže nekaj, kar morate pozdraviti s svojem umu. Oba, resnični in lažni strah, pa vam lahko pomagata, če si ju znate dobro pojasniti.
Če bi lahko nekdo zamahnil s čarobno palico, da bi postali neustrašni, njbrž ne bi prav dolgo živeli. Ljudje, ki odrastejo in jim diagnosticirajo antisocialno osebnostno motnjo, so bili v otroštvu pogosto neustrašni in ta pogum jih je velikokrat spravil v nevarnost. Strah je odločilen za vašo varnost in preživetje. Čeprav vas brani, pa vam tudi lahko uide izpod nadzora. Lažni strah lahko sicer osvetli področja vašega življenja, ki potrebujejo vašo pozornost, vendar se razsodna odločitev, ki je vodilo ustreznega vedenja, nikoli ne pojavi zaradi lažnega strahu, temveč izhaja iz intuicije in notranje celovitosti. Če se naučite ločevati med resničnim in lažnim strahom, potem pri sprejemanju odločitev tdi veste, katerim glasovom v svoji glavi lahko zaupate.
Resnični strah občutite, če se nagnete čez pečino in se zaveste, da vas lahko ubije en sam napačen korak, če na pohodu srečate gorskega leva ali pa če vam nekdo v glavo uperi pištolo. To je lahko tudi miren, premišljen glas v vaši glavi, ki vam pravi, da je ta fant nevaren ali da morate takoj preveriti, kako je z otrokom. Glas resničnega strahu skrbi za vašo varnost.
Mogoče mislite, da vas tudi lažni glas varuje. Ali se vam zdi, da boste z zaskrbljenostjo zaradi denarne situacije obvarovali svojo materialno varnost. Morda menite, da bolje skrbite za svojega otroka zaradi strahu, da vam ga ne bi ugrabili. Mogoče ste prepričani, da vam strah pred boleznijo preprečuje nepremišljeno ravnanje. Morebiti celo menite, da bste lažje opustili kajenje ali začeli uživati organsko predelano hrano, ker se bojite, da bo drugače trpelo vaše zdravje. Mnogi mislijo, da jim edino strah preprečuje nepremišljeno ravnanje, ki bi lahko ogrozilo njihovo kariero, denarno stabilnost, zakon, težnjo po odličnosti, ugled, zdravje in varnost tistih, ki jih imajo radi.
Ali vam lažni strah resnično pomaga do odgovornejšega vedenja? Če se ne bi bali, ali bi razmetavali z denarjem, pustili otroka brez nadzora in pretiravali s sladkorjem? Ali lažni strah pri vas spodbuja sprejemanje dobrih odločitev? Ali so stresni odzivi, ki jih sprožajo takšni strahovi, vredni tveganja, ki ga pomenijo za vaše telo? Ne!
Če lažni strah osvetli, kaj morate pozdraviti, vam lahko resnično pomaga, da pregledate svoja denarna vprašanja, slabe navade, vzgojne težave in nezadovoljstvo v osebni zvezi. Lažni strah vas lahko tudi opozori, kdaj morate ustvarjalno reševati težave. Če ga boste lahko prepoznali kot znak, da stresnim odzivom ne smete dovoliti podivjati in da morate situacijo mirno ter sproščeno globje raziskati s svojo intuicijo, vas bo lažni strah tudi česa naučil. Mogoče se na primer bojite zboleti za rakom, čeprav ste pravkar pri svojem zdravniku dobili izvide, da ste zdravi. Morda strah izvira iz notranjega vedenja, ki vas opozarja, da lahko zaradi nezdravega življenjskega sloga zbolite za rakom, čeprav ga za zdaj še nimate. Morebiti vam instinkt govori, da morate uživati manj predelane hrane, opustiti kajenje in začeti meditirati, da bo vaš obrambni sistem lažje vzdrževal zdravo homeostazo. Morda se bojite, da vam bo zmanjkalo denarja, čeprav ga imate trenutno na bančnem računu še veliko. Mogoče je to opozorilo vaše intuicije, da morate opustiti nepremišljeno zapravljanje, ker morate imeti več prihrankov, če bi se z vašimi prihodki zgodilo kaj nepričakovanega.
Ključno je razumevanje, da strahu ne potrebujete za spodbujanje zdravega, odgovornega ravnanja, čeprav je nanj dobro biti pozoren zato, da vam lahko s prstom pokaže, v katero smer morate gledati. Če prevladuje lažni strah, se zmanjša delovanje uma. Vaša sposobnost ustvarjalnega reševanja težav je omejena. Paralizirani ste in ne morete ukrepati. Toda če boste zmogli strahu dovoliti, da vam bo pomagal razširiti zavest, se bo nekaj odprlo in lahko boste sprejemali boljše odločitve.
Preučevala sem različne poglede na strah, od mističnih verskih tradicij do zahodne psihologije in lekcij Tečaja čudežev (A Course in Miracles). Vsi pojasnjujejo delo, ki ga opravljamo v tej knjigi, in če strah pregledam skozi lečo vseh teh vplivov, vidim, da veliko strahov izvira iz omejujočega prepričanja, ki sestavlja naš pogled na svet. Če ste pozorni na misli, ki vodijo sprejemanje odločitev, se lahko odločite, da se boste odmaknili od strah vzbujajočih misli, ki povzročajo lažni strah, in sprejeli prepričanje, ki neguje pogum in vas dela hrabre. Torej je najpomembnejši del dopuščanja, da vas strah pozdravi, pregledovanje misli, ki vam ga vzbujajo, tako da se lahko od njih pomaknete k mislim, ki povzročajo mir in spodbujajo pogum.
Ves lažni strah izhaja iz misli. Moje izkušnje s strankami, z ljudmi, s katerimi sem se pogovarjala, ter moje lastne izkušnje kažejo, da skoraj vse misli lažnega strahu izvirajo iz štirih mitov, ki jih marsikdo zmotno sprejema kot resnico. To strah vzbujajoče omejevalno prepričanje, ki ga imenujem “štiri strašljive predpostavke” je prevladujoč pogled na svet v naši sodobni zahodni kulturi in nam povzroči veliko nepotrebnega trpljenja. Preverite, ali vam je kakšno spodnje prepričanje domače :
Negotovost je nevarna
Ne morem izgubiti tistega, kar cenim.
Svet je nevaren.
Sem čisto sam.
Štiri strašljive predpostavke so samo misli, vendar je vaš mali jaz najverjetneje sprejel to kulturno prepričanje za evangelijsko resnico – tako kot marsikdo od nas. Prepričani smo, da se ne moremo počutiti varni, če se soočamo z negotovostjo, zato sklepamo, da moramo za vsako ceno stremeti k varnosti, zaščiti in gotovosti, tudi če to plačamo z zdravjem in srečo. Ker verjamemo, da ne bi prenesli izgube tistega, kar imamo radi, se poskušamo pred njo pazljivo zavarovati, čeprav se zato oklepamo tistega, česar preprosto ne moremo obdržati. Ker odrastemo v prepričanju, da živimo v nevarnem svetu – ker smo se tega pogosto naučili že v otroštvu – sklepamo, da se moramo sami varovati pred revščino, nasiljem, boleznijo, bolečino, zavrnitvijo in zapuščenostjo. Ker predpostavljamo, da smo enkratni, posebni posamezniki, ki se sami prebijajo po tem nevarnem svetu, se sproži prvinski nagon po preživetju naše plemenske vrste in nas prepriča, da se lahko poškodujemo ali umremo. Če je to naš prevladujoči pogled na svet, ni nič čudnega, da smo tako prestrašeni. Preprosto lahko preveč izgubimo, in to nam ni prav. Globoko v sebi se bojimo, da ne bi zmogli, če bi se naši najhujši strahovi uresničili. Vendar so štiri strašljive predpostavke razmeroma nov pojav v zgodovini naše rase. Vsekakor so primitivni ljudje živeli v veliko nevarnejših in negotovejšem svetu, kot je danes. Matere in otroci so redno umirali pri porodu. Vsi so bili izpostavljeni elementom narave. Bivalne četrti so zlahka opostošile naravne nesreče. Nalezljive bolezni so lahko ubile celo pleme. Smrt in izguba sta bili vsakdanjik. Ljudje so tudi takrat žalovali, ko so izgubili, kar so ljubili, vendar so preživeli in rasli zaradi izgube, ker so se potolažili s plemensko mitologijo, obredi in povezanostjo z duhovnim svetom, kar je takšno izgubo preželo s smislom in namenom. Njihov pogled na svet jim je pomagal vzdrževati stiske, kakršnih si ne moremo niti zamisliti.
Potreba po znanju in gotovosti je šele z znanstveno revolucijo prevladala nad našo pripravljenostjo, da bi živeli v svetu mitologije, metafore in skrivnostnosti. Iskanje gotovosti nam je najprej pomagalo, da smo se počutili varne, ker smo začenjali bolje razumeti, kako deluje svet. To znanje nam je omogočilo razumeti znanost in nismo več verjeli, da smo prepuščeni muhavosti negotovih, nerazložljivih in nepredvidljivih sil, kot so bile pogosto prepričane domorodne kulture. Toda to hrepenenje po gotovosti je prineslo tudi temno stran. Ker smo izgubili strpnost do negotovosti in izgube, smo sklepali, da na tem nevarnem svetu živimo povsem sami.
V sodobnem življenju smo se iz kulture, v kateri smo se sprejemali kot neločljivo povezana bitja v stalnem občestvu z naravo, razvili v kulturo, v kateri prevladuje pogled na svet, da smo ločena, posebna oblika življenja na temelju ogljika, pri kateri je zavest samo v možganih. Domorodne kulture so verjele, da je vse povezano – ne le vsi ljudje ali celo živali, temveč tudi voda, ocean, gore in celo vreme. Danes smo prepričani, da nismo z ničimer povezani, in to je tudi eden od razlogov, da je naš planet zdaj ogrožen. Ker je strah zbujajoče prepričanje na srečo samo prepričanje, lahko to izkoristimo, da podvomimo o svojih strahovih in ozdravimo svoje misli.