Pazi katerega volka hraniš – Dr. Kenan Crnkić

UGOTOVI, ČESA TI ZARES PRIMANJKUJE

Ljudje večinoma menijo, da imajo premalo, v resnici pa imajo preveč. Nenehno poslušamo, da jim nekaj manjka!

Pa vemo, kaj natančno to je?

Dovolite, da vam povem staro, poučno in izjemno učinkovito zgodbo.

Leni sokol

Neki kralj je dobil v dar dva mlada sokola. Takoj ju je dal dresirati izvrstnemu poznavalcu ptic. Po nekaj mesecih mu je učitelj sporočil, da je eden od sokolov odlično izučen.

“Pa drugi?” je vprašal kralj.

“Žal mi je, veličanstvo, drugi se nenavadno obnaša. Morda ima kakšno redko bolezen, vendar ga nihče ne more premakniti z drevesa, na katerem tiči že vse od prvega dne. Služabnik se mora vsak dan povzpeti na drevo, da mu prinese hrano.”

Kralj, ki mu je bil prav ta drugi sokol na skrivaj veliko bolj všeč, je zbral veterinarje, zdravnike in vsakovrstne strokovnjake, a nikomur nii uspelo ptice pripraviti do tega, da bi poletela. zaposlil je dvorjane, generale in najmodrejše svetovalce, toda sokol se ni niti premaknil.

Kralj je iz svojega dvorca opazoval, kako sokol podnevi in ponoči nepremično sedi na drevesu. Da bi to težavo končno rešil, je nekega dne objavil razglas, v katerem je za pomoč zaprosil vse podložnike. 

Naslednjo jutro je odprl okno in zelo začuden zagledal sokola, ki je ponosno letel nad drevesom. 

“Pripeljite mi človeka, ki mu je to uspelo!” je ukazal.

Pripeljali so mladega kmeta.

“Ti si pripravil sokola, da je poletel?! Kako ti je uspelo? Si morda čarovnik?” je vprašal kralj. 

Mladenič je sramežljivo, a zadovoljno pojasnil: “Ni bilo težko, veličanstvo. Ko sem odrezal vejo, na kateri je sedel, je doumel, da ima krila, in je poletel.”

Bog včasih dovoli, da nam odrežejo vejo, ki se je z vso močjo oklepamo, samo zato, da bi dojeli, da lahko letimo.

Kdaj pa kdaj vsi potrebujemo, da nam “spodrežejo vejo”, če hočemo dojeti, kaj vse imamo, in še zlasti, kaj vse zmoremo. Sokol nikoli ne bi poletel, če ga k temu ne bi prisilile okoliščine; nikoli ne bi ugotovil, da zmore osvajati višine, in tudi mi, ljudje, ne moremo odkriti svojih zmožnosti, dokler ne izgubimo navidezne varnosti. Strah pred izgubo tistega, kar imamo, je veliko večji od pripravljenosti, da bi krenili k tistemu, česar nam v življenju primanjkuje.

MEJA NI, RAZEN TISTIH, KI SI JIH POSTAVIMO SAMI

Velika resnica je, da so edine omejitve, ki jih imamo, tiste, ki si jih ustvarimo sami na osnovi predsodkov, izkušenj, vedenja, navad in okolja, v katerem živimo, delamo in delujemo. Nedvomno je njihov edini skupni imenovalec strah pred tem, da bi zapustili ali izgubili nekaj starega – tisto, kar mislimo ali čutimo, da imamo -, zato da bi sprejeli nekaj novega in neznanega. Znano je, da so meje, tako kot strahovi, najpogosteje le utvare, plod naše domišljije ali pojava, ki je v sodobni psihologiji znan kot, “priučena nemoč.” Vendar ne smemo nikoli pozabiti, da uspeh domuje prav za temi namišljenimi mejami strahu. Vsi najbrž poznamo izraz “cona udobja”, in številni uspešni ljudje menijo, da se uspeh skrivaj zunaj nje.

ko sem bil na safariju v Afriki, sem imel priložnost od blizu videti slona v divjini. Velikost te živali in ogromna moč, ki jo izžareva, sta me povsem osupnili. Nikakor nisem mogel dojeti, da sploh kdo lahko ukroti to zver, ki sem jo kot otrok neštetokrat gledal v cirkusu. 

V zvezi s tem je zelo zanimiva naslednja zgodba.

Slon in vrv

Neki mož je nekoč šel mimo slonov. Postal je in se začudeno vprašal, kako je mogoče, da ta velika bitja zadržuje le vrvica, privezana za sprednjo nogoč

Nobene verige, nobene kletke, le vrv, ki bi jo sloni nedvomno lahko pretrgali, če bi skušali pobegniti. Vendar terga niso storili, in moža je to začudilo.

V tistem je opazil dreserja in ga vprašal, zakaj te velike živali kar stojijo in pristajajo na ujetništvo. Dreser mu je odgovoril: “Veste, ko so sloni mladi in veliko manjši kot zdaj, jih privežemo z enako vrvjo, ki pa je takrat ne morejo pretrgati. Med odraščanjem se čedalje bolj navajajo na dejstvo, da ne morejo pobegniti. Prepričani so, da jih vrv še vedno zadržuje, zato niti ne poskušajo.” 

Mož je osupnil. Ti veliki sloni bi se lahko kadarkoli rešili vrvi in dreserja, vendar zaradi privzgojenega prepričanja, da tega ne zmorejo, ostajajo za vedno ujeti.

KAJ JE V RESNICI POMEMBNO?

Kozarec s teniškimi žogicami

Profesor filozofije je stal pred skupino študentov in za seboj je imel nekaj predmetov.

Ko se je predavanje začelo, je brez besed dvignil velik prazen kozarec za kisle kumarice, ga postavil na kateder in napolnil s teniškimi žogicami. Nato je vprašal študente, ali je kozarec poln. Strinjali so se, da je.

Profesor je vprašal: “Ste prepričani?” Študenti so v en glas odgovorili: “Smo.” Nato je profesor dvignil škatlo, polno kamenčkov, jih stresel v kozarec in ga nežno potresel. Kamenčki so se odkotalili v prazen prostor med žogicami. Ponovno je vprašal študente, ali je kozarec zdaj poln. Odgovorili so: “Zdaj je.”

Profesor je vprašal: “Kaj mislite, ali bi zdaj lahko šlo v kozarec še kaj? Študenti so odgovorili: “Nikakor ne.”

Naslednje škatla, ki jo je profesor vzel, je bila polna drobnega peska. ko ga je stresel v kozarec, je seveda zapolnil vse preostale praznine. Še enkrat je vprašal: “Je kozarec poln? Številni študenti so stopili bližje, si ogledovali kozarec in na koncu sklenili, da je zdaj dokončno poln in da ni prostora za nič več.

Nato je profesor prijel bokal z vodo in jo začel vlivati v kozarec. Voda se je seveda prelila čez pesek in uspelo mu je vliti cel bokal. Študentje so se nasmejali in nejeverno opazovali ta nevsakdanji prizor.

Profesor je brez besed vzel skodelici kave in ju zlil v kozarec. Slednjič ga je brez težav zaprl.

“Zdaj,” je dejal, medtem ko je smeh zamiral, “želim, da spoznate, da ta kozarec predstavlja vaše življenje. Teniške žogice so najpomembnejše stvari v vašem življenju. To so vaše absolutne prioritete – tiste stvari, zaradi katerih bi bilo vaše življenje še vedno izpolnjeno, tudi če bi vse drugo izginilo. Kamenčki predstavljajo prav tako pomembne reči, ki pa ne spadajo med absolutne prioritete. Pesek predstavlja stvari, ki jih je treba opraviti, vendar niso neposredno povezane z vašimi glavnimi cilji. Voda pa predstavlja stvari, ki bi jih bilo dobro ali lepo opraviti; drobne reči, s katerimi se srečujete vsak dan v življenju. 

Le če kozarec napolnite najprej s teniškimi žogicami, obstaja možnost, da ga napolnite tudi z drugimi stvarmi. Če bi ubrali drugačen vrstni red in ga na primer najprej napolnili z vodo, ne bi ostalo prostora za nič drugega. 

Enako velja za življenje. Če ves čas in energijo porabite za majhne reči, nikoli ne boste imeli prostora za velike niti ne boste dosegli pravih ciljev, ki jih želite uresničiti. zato skrbno pazite na vrstni red, da tistih stvari, ki so najpomembnejše, nikoli ne boste prepustili na milost in nemilost manj pomembnih. ravnajte po prioritetah – profesionalci in amaterji se razlikujejo prav po sposobnosti jasnega določanja in brezkompromisnega delovanja po vnaprej določenem prednostnem seznamu.”

Neka študentka je dvignila roko in vprašala, kaj potem predstavlja kava. Profesor se je nasmejal: “Všeč mi je, da ste to opazili in vprašali. Ne glede na to, kako polno ali preobremenjeno je po vašem mnenju vaše življenje, vedno lahko in morate najti čas za kavo z ljubimi osebami.”

Knjigo Pazi katerega volka hraniš lahko dobite na spletni strani www.cangura.com

 

Ivan Jurgec - Osebna zgodba policista - Stres odjebi!

Ivan Jurgec – Osebna zgodba policista – Stres odjebi!

Comments are closed.