Pojedla sem anoreksijo
S to svojo zgodbo tudi želim, da ves svet izve, kako grozljiva je lahko anoreksija. Želim dati vedeti, koliko skrivnosti bo v sebi skrivala oseba z anoreksijo. Koliko je ta oseba dejansko pripravljena narediti za svojo suhost. Želim si tudi, da bodo vsi taki, kot sem bila takrat jaz, začutili, da v tem niso sami in da na svetu obstaja nekdo, ki jih razume in ki čuti to potrebo po zatekanju k raznoraznim skrajnostim, damo da bi ohranil svojo suhost. Konec koncev, ne smemo se sramovati svojega početja. Saj tega ne počnemo mi, pač pa to počne naša anoreksija. San nismo bruhali, ko smo bili zdravi. Pa tudi stekleničk si nismo naročevali po pošti. Niti nismo stradali ali pa se doma skrivali pred celim svetom in obsedeno preštevali kalorije. Ne, mi zdravi tega nismo počeli. Torej smo bili normalni. Počenjali nismo čisto nič takega, česar bi se zdaj morali sramovati. In tudi, ko se bomo enkrat rešili te bolezni, bomo spet normalni in bomo počenjali normalne stvari, ki se nam jih spet ne bo treba sramovati. Zato se tudi svoje bolezni ne smemo sramovati! Delimo jo z bližnjimi. Delimo jo z nekom, ki mu zaupamo. Delimo jo že zato, da nam bo nekdo pomagal izkopati se ven iz nje. Ni treba, da s ponosom povemo, da smo bolni. Seveda ne trdim tega. Tudi v tej bolezni res ni ničesar, na kar bi lahko bili ponosni. Resnično nič – tudi na svoje suho telo ne! Ponosni pa moramo biti na našo odločitev, da se te bolezni rešimo. Na naše zavedanje, kako lepo življenje bi lahko živeli. Na našo željo po srečnem življenju. Dovolimo si biti ponosni nase! Kaj lepšega lahko še občutimo, kot pa lasten ponos nase?!
Ko sem razmišljala o tem, zakaj zdravljenje prve anoreksije na dolgi rok ni bilo učinkovito, sem se spomnila samo ene logične razlage. Prve anoreksije se se zdravila prisileno. Nisem se je želela rešiti. Hotela sem le, da me vsi pustijo pri miru, da bom lahko še naprej hujšala. Nisem se zavedala, da sem nesrečna. Nisem se hotela spremeniti. Torej bi lahko rekla, da sem se pozdravila, ker so mi drugi rekli, da se moram. Ko pa sem se enkrat uspela rešiti nadzora, sem zopet skrenila s prave poti, nazaj tja, kjer sem bila pred vsemi temi ukazi. Pri drugi anoreksiji pa sem sama prišla do točke, ko sem spoznala, da sem nesrečna in se želim rešiti. Sama sem bila željna sprememb. Vedela sem, da so nujne, če se želim pozdraviti. Končala sem s čakanjem na dan, ko se bo cel svet spremenil tako, da bom jaz končno srečna. Svet je že bil srečen in se ni rabil spreminjat. Jaz sem bila ta nesrečnica in jaz sem se morala spremeniti. Želela sem tudi, da me podpira čim več ljudi, da sem v družbi, da se o svojih težavah pogovarjam. Torej sem se pozdravila, ker sem tako sama želela. In ker sem si tega želela sama, sem se ozdravila na dolgi rok.
Antidepresive sem jemala še precej časa. To pa zato, ker me je bilo strah, kaj se bo zgodilo, ko jih enkrat ne bom več jemala. Svoje strahove sem na zadnji terapiji, ki sem jo imela, zaupala tdi svoji psihiatrinji. Ni me hotela priganjati k prenehanju jemanja. Rekla je naj počakam, da bom pripravljena. Predlagala je celo, da o prenehanju sploh ne razmišljava vsaj do spomladi. Naj bi prenehanje jemanja antidepresivom v zimskem času celo odsvetovali, saj so to meseci, ki so že sami po sebi polni sivine, mraza in teme. Ko je prišla ta “usodna pomlad”, sem se res odločila, da je pa zdaj čas, da poskusim živeti brez njihove pomoči.
Če bi se morala zdaj ponovno odločiti o njihovem jemanju, bi se odločila točno tako, kot sem se takrat. Svoje odločitve nisem niti za en dan obžalovala. Sicer sem tablete skrivala vedno, ko je kdo prišel k nam na obisk, ker tega nisem hotela deliti s celim svetom. In najbrž bi jih še vedno skrila, če bi v tem trenutku nekdo prišel na obisk. To je pač tabu tema. Za zdaj še. Čeprav se mi zdi, da postajajo ljudje čedalje bolj odprti tudi za pogovore o svojih problemih, je še vedno prisoten nek sram. Dokler tega sramu ne bomo odstranili, se ne bomo mogli povsem sproščeno pogovarjati o vseh naših problemih, prav tako pa si ne boo upali poiskati niti pomoči. Pa veste koliko problemov bi se dalo rešiti že s preprostimi pogovori? Veliko! In zakaj tega ne bi počeli! Zakaj svojih problemov, težav in skrbi ne bi zaupali svjim bližnjim? Zakaj se ne bi o njih pogovarjali? Zakaj jih ne bi prosili za nasvet? Če pa nam to lahko tako zelo koristi! A si, konec koncev, ne želimo prav tega? A si želimo ostati celo življenje žalostni? Se zapreti pred celim svetom? Jaz vem, da si tega vsekakor ne želim! Nikoli več nočem biti žalostna! In zato govorim! Vse povem. Vse, kar mi pade na pamet. Vse, kar me moti, kar me teži, kar me skrbi in kar me jezi. Lahko bi se reklo, da celo svojo glavo delim z drugimi. To mi pomaga. Včasih s tem samo želim dati stvar ven iz sebe, včasih pa si želim dobiti nasvet, ker sama ne vem, kako naprej. Seveda sem včasih še žalostna. Tudi skrbi imam še. Vendar se soočam z njimi in jih ne tlačim vase. To je tisto, kar vam želim povedati. Ker slej kot prej bi se ta “žakelj”, kamor bi tlačila vso svojo žalost in skrbi, napolnil, in jaz bi eksplodirala. Kdo ve, kako in kakšne bi bile posledice. Niti se ne želim tega spraševati ali se s tem obremenjevati. Zdaj govorim, se pogovarjam, dajem iz sebe, delim nasvete in jih sprejemam. S tem se moj žakelj ne bo napolnil. In jaz ne bom eksplodirala. In vem, da se bom s problemi srečevala skozi ves čas, ker ti problemi in ti strahovi so “življenje”. In v tem življenju sem tudi jaz. Špela. In ne več presuha Špela.
Knjigo Pojedla sem anoreksijo avtorice Špelel Kranjec lahko kupite na spletni strani www.spelakranjec.com – Priporočam v branje.
