Želite postati#ŠEFINJA?
Želite postati #ŠEFINJA? Za začetek vam bom povedala dvoje. Kot prvo, to je odlično! S tem, ko si to preprosto želite, ste naredili prvi korak k enkratnemu življenju. Kot drugo, to je edini korak, ki bo lahek. Kajti povedala vam bom, kako je biti #ŠEFINJA – to res ni mačji kašelj. Zelo moraš garati, da prilezeš tako visoko, in ko si v samem vrhu, moraš še bolj garati, da tudi ostaneš tam. Sicer pa, kdo se boji trdega dela? Jaz že ne. In vi prav gotovo tudi ne. Če pa vas je tega nemara strah, vam bo ta knjiga odprla oči in boste ob prebiranju zadnjega poglavja malodane vpili: “Kje je delo? Hočem delati, in to TAKOJ!”.
#ŠEFINJA je oseba, ki ima v rokah vajeti svojega življenja. Dobi, kar si želi, ker se žene za to. Če ste #ŠEFINJA, zagrabite bika za roge in vedno prevzemajte odgovornost. Borka ste – veste, kdaj morate udariti in kdaj sprejeti udarce. Včasih kršite pravila, drugič pa se jih držite, toda vedno tako, kot se vam zdi prav. Veste, kam ste namenjeni, vseeno pa se želite na poti do cilja tudi malo zabavati. Iskrenost vam pomeni več kot popolnost. Postavljate vprašanja. Svoje življenje jemljete resno, sebe pa ne jemljete preveč resno. Prevzeli boste svet in ga spremenili. Od hudiča ste.
Zakaj bi me poslušali?
Aha! Dobro vprašanje! Če bi obstajala pravila, kako biti #ŠEFINJA, pa seveda ne obstajajo, bi bilo eno od pravil, da morate dvomiti o vsem. To je vsekakor dober začetek.
Stara sem devetindvajset let in sem ustanoviteljica, direktorica in kreativna direktorica podjetja Nasty Gal, vrednega več kot 100 milijonov dolarjev, ki zaposluje štiristo ljudi. Podjetje sem v pičlih sedmih letih popolnoma sama postavila na noge. Nisem izvirala iz premožne družine, nisem obiskovala prestižnih šol in nisem imela odraslih, ki bi me vodili. Sama sem se znašla. Mediji na veliko pišejo o Nasty Gal, vendar to nemalokrat prikazujejo kot pravljico. Gre za iznajdljivo naivno punco, ki se je prebila od bede do bogastva? Prav gotovo. Je v tej zgodbi tudi princ na belem konju? Če govorimo o mojem vlaganju, Dannyju Rimerju, potem vsekakor. Je v tej zgodbi tudi veliko čevljev? Seveda. Ne moti me, da tako poročajo o tem, vseeno pa se mi zdi prav, da ustvarjajo podobo, da se je vse zgodilo čez noč in samo od sebe. Ne razumite me narobe – Sama bom prva priznala, da sem nemalokrat imela srečo, vseeno pa moram poudariti, da se nič ni zgodilo samo od sebe. Vrsto let sem imela črne nohte, ker sem brskala po kupih vintage oblačil, nemalokrat sem se boleče opekla, ko sem likala oblačila, in po žepih so se mi valjali robčki, mokri od solz.
Pred kratkim mi je nekdo dejal, da moram Nasty Gal popeljati, kakor daleč lahko, ker sem vzor puncam, ki si želijo ustvariti enkratno življenje. Še zdaj ne vem, kaj naj si mislim o tem, saj večino svojega življenja sploh nisem verjela, da se lahko nekdo zgleduje po nekom. Nočem, da me postavljajo na piedestal. Sicer pa zaradi svoje motnje pozornosti tako ali tako ne bi mogla dolgo ostati na njem. Veliko raje zganjam cirkus in se tako zapišem v zgodovino. Zato ne želim biti vzornica in nočem, da se zgledujejo po meni, “ŠEFINJA, saj tako ne boste dosegli želenega. Energije, ki jo vložite v občudovanje tujega življenja, raje porabite za snovanje svojega. Zato bodite vzornica sama sebi.
Svojo zgodbo vam pripovedujem, da vas opomnim, da ravna in premočrtna pot ni edina pot do uspeha. Kot boste spoznali v nadaljevanju knjige, v otroštvu nisem požela veliko priznanj. Srednjo šolo sem obesila na klin, živela sem kot nomadka, bila sem tatica, zanič študentka in lena zaposlena. V otroštvu sem bila nenehno v težavah. Vedno sem veljala za slab zgled. Od tega, da sem na družinskem srečanju zanetila ogenj z lakom za lase, do tega, da sem svojo najboljšo prijateljico boksnila v trebuh, ko ji je moj plastelin padel na tla (stara sem bila štiri leta). Kot najstnica sem se bala vsega, kot odrasla pa ne znam prikriti nelagodja, nezadovoljstva ali dvomov, ne morem iz svoje kože in sem nemalokrat kar preveč iskrena.
Skušala sem ubrati običajno pot z redno zaposlitvijo in študijem, pa to nikakor ni bilo zame. Vrsto let so mi vcepljali v glavo, da je pot do uspeha tlakovana z nizom dosežkov, kot sta diploma in zaposlitev, meni pa to nikakor ni šlo,zato se mi je nemalokrat zdelo, da sem obsojena na življenje zgube. Vseeno pa sem vedno imela občutek, da sem ustvarjena za nekaj večjega in sem to tudi sposobna doseči. In to je Nasty Gal. Toda veste, kaj? Tega nisem našla, temveč sem to ustvarila.
Poslovite se od vsega, kar vas zavira. In pokažite hrbet navadam, ki vas ovirajo na vaši poti. Naučite se ustvarjati svoje priložnosti. Zavedajte se, da ciljna črta ne obstaja in je sreča naklonjena tistim, ki si upajo. Neustrašno se zapodite proti enkratnemu življenju, o katerem od nekdaj sanjate, ali pa nemara še niste našli časa, da bi sanjali o njem. In bodite pripravljeni na to, da se boste pri tem neizmerno zabavali.
Naslov knjige je #ŠEFINJA.
Ali to pomeni, da je to feministični manifest?
O, kriza. Najbrž se moramo res posvetiti temu vprašanju.
#ŠEFINJA je feministična knjiga in Nasty Gal je feministično podjetje, toda le v tem oziru, da vas spodbujam, da ste in počnete, kar si želite. Nikakor pa nisem feministka, ki bi se borila za ženske in bi krivdo za težave, ki me spremljajo na moji poti, valila na moške.
Nikoli v svojem življenju se mi ni zdelo, da je spol ovira, ki jo moram premagati. Moja mama je otroštvo preživela za štedilnikom in z metlo v roki, njeni bratje pa so se lahko zabavali. Zato se je moji mami vsekakor zdelo slabo, da sem punca. Mogoče nikoli nisem bila deležna favoriziranja, ker so moji starši ves dan delali ali pa ker sem bila edinka. Zavedam se, da so se generacije ženske borile za pravice, ki se meni zdijo samoumevne, in vem, da v nekaterih deželah ta knjiga nikoli ne bi uzrla luči sveta. Po mojem lahko preteklost in prihodnost pravic ženske najbolje počastim tako, da v življenju nekaj dosežem. Namesto da bi posedala in razpravljala o tem, kako zelo sem s srcem pri tej stvari, bom dala vse od sebe in to tudi dokazala.
Moj prvi odziv na skoraj vse v življenju je “ne”. Vse moram najprej zavrniti, zato da bi to potem resnično cenila. Lahko rečete, da to počnem iz čistega kljubovanja, toda to je edini način, da nekaj postane moje. To moram povabiti v svoj svet, ne pa čakati na to, da mi pade v naročje. Pri sedemnajstih letih sem imela raje kosmate noge, kot pa da bi nosila visoke pete, in tudi moja higiena ni bila kaj prida. Nosila sem moška oblačila iz Wal-Marta. Če mi je že kdaj tip odprl vrata, sem mu užaljeno zabrusila: “Sama si lahko odprem vrata, hvala lepa!” In roko na srce, to še zdaleč ni vedenje feministke, pač pa nesramne dekline.
Zdaj vem, da nisem nič manj samostojna, če mi nekdo odpre vrata. In ličil ne uporabljam zato, da bi ugodila zastarelim patriarhalnim predstavam o ženski lepoti, temveč se naličim, ker se naličena počutim bolje. To je tudi bistvo Nasty Gal – hočemo, da se oblačite zase in se zavedate, da niste plehki, če se potrudite za svoj videz. Jasno vam povem, da se vam ni treba odločati, ali boste pametni ali zapeljivi. Lahko ste oboje. In tudi ste.
Mar je leta 2014 nastopila nova era feminizma in nam ni treba razpravljati o tem? Ne vem, vendar se želim pretvarjati, da je tako. Ne bom lagala, temveč vam bom kar naravnost povedala, da se mi zdi žaljivo, da me hvalijo kot žensko brez diplome. Obenem pa se zavedam, da je to tudi moja velika prednost, saj lahko pridem na sestanek in ljudi preprosto osupnem z znanjem, ki sem ga nabrala na ulici, Jaz in številne #ŠEFINJE, predstavljene v tej knjigi, punce, ki prebirajo to knjigo, in punce, ki šele bodo postale #ŠEFINJE, tega ne dosežejo s stokanjem, temveč z borbenim duhom. Nihče vas ne bo jemal resno samo zato, ker boste dejali, da vas mora jemati resno. To si morate preprosto priboriti in prisvojiti. pa kaj potem, če je to moški svet. Vseeno sem se vedno zelo vesela, da sem punca.
Teorija rdeče vrvice
Ko sem vstopila v svet odraslih, sem bila prepričana, da je kapitalizem čista goljufija, kasneje pa sem spoznala, da je po svoje kot alkimija. Združiti moraš trdo delo, ustvarjalnost in odločenost, pa se stvari začnejo odvijati, kot si želiš. In ko dojameš to alkimijo, ali pa jo zgolj prepoznaš, začneš gledati na svet v novi luči.
Mislim, da sem jaz vedno drugače zrla na svet. Mama mi je povedala, da sem pri petih letih dobila rdečo vrvico in z njo tekala po igrišču. Vsi otroci so me spraševali, kaj imam, jaz pa sem jim odgovorila, da zmaja. Kmalu so imeli vsi rdečo vrvico in vsi smo tekli po igrišču, naši zmaji pa so bili visoko v zraku.
Če lahko jaz in ta knjiga vsem sporočiva, da nekaj drži kot pribito, potem je to spoznanje, da bodo ljudje verjeli v vas, ko boste sami verjeli vase.
Knjigo #ŠEFINJA, Sophia Amoruso lahko kupite v spletni knjigarni Bogati očka – www.bogatiocka.si.
Ivan Jurgec – Osebna zgodba policista – Stres odjebi!
