V križišču življenja
Vsak izmed nas se kdaj znajde v križišču življenja, ko ne ve, v katero smer bi zapeljal, ali bi peljal kar naravnost. Nekateri razmišljajo, da bi se obrnili ali šli celo vzvratno. Kaj pa, če bi kar obstali? To so pomembna vprašanja in še pomembnejše so naše odločitve.
In kakšna križišča poznamo?
- Semaforizirana, ko nam semafor določa, kdaj lahko speljemo in kdaj se moramo ustaviti,
- krožišča, ko se lahko v nedogled vozimo in smo kot mačke ki lovijo svoj rep, ker se ne moremo odločiti, kateri izvoz je pravi,
- križišča z enosmerno ulico,
- križišča s slepo ulico,
- enakovredna križišča
Jaz sem se v življenju znašla že v vseh križiščih. V kakšno križišče življenja pa ste zapeljali vi? Kako se počutite, ko ne veste, kam bi zapeljali, ali ko vam drugi diktirajo: tja ne smeš, tu ni izhoda, počakaj še malo ali ustavi se? In kako se počutite, ko pred seboj zagledate “mečkača” ki ne ve, kako bi se odločil, ali pa zapelje, ne da bi dal smerokaz? Se tudi v kdaj obotavljate in zavijete v zadnjem trenutku, ne da bi nakazali smer? In kako izpeljete iz križišče – počasi, z občutkom, ali enostavno pohodite plin, da avto zarohni in poskoči.
Kateri način oziroma katero križišče je vam najljubše?
Verjetno vam je takoj jasno, kako pomembno je, da vemo, kam želimo zapeljati, če želimo, da je vožnja čim manj stresna in tekoča.
In tako je tudi v našem življenju – veliko bolj smo zadovoljni, ustvarjalni in uspešni, če vemo, v katero smer želimo in česa si želimo.
O smereh, lahko tudi o smereh neba, bom govorila v prvem poglavju našega spuščanja zavor.
Kako sem si pomagala?
- Najpomembnejše je bilo, da sem začela sprejemati odgovornost za svoje življenje, svoja dejanja, svoje razmišljanje – in dobro vem, da je pogosto to lažje reči kot narediti. Del nas želi za ovire in težave kriviti druge, iskati vzroke zanje v okolju. Na ta način se zavarujemo, da nam ni treba sprejemati odgovornosti in posledično dejanj. A resnica je, da smo si vse, kar živimo, sami ustvarili, skreirali. Čas je, da nehamo igrati vlogo žrtve in zbudimo bojevnika v sebi. Bojevnika, ki se pogumno sooča s svojim nasprotnikom, ga proučuje in uporabi njegovo energijo v svoj prid. Tako lahko začnemo s pozornim in zavestnim opazovanjem vzpostavljati stik s senčnimi deli svoje osebnosti. Na poti sanj in uspeha se temu ne bomo mogli izogniti. Tu vam toplo priporočam v branje knjigo “Temna stran iskalcev svetlobe” Debbie Ford.
Zame je to ena najpomembnejših knjig, ki so mi pomagale pri razumevanju sebe. V mojih letih rasti sem jo večkrat prebrala in vedno znova dobila nove uvide. Kot bi se meglice razkadile, so se razblinjale moje iluzije o meni.
Sprejemanju odgovornosti sem se kar dolgo upirala, smilila sem se sama sebi in spraševala, zakaj se to dogaja ravno meni, zakaj ravno jaz. Seveda nisem dobila nobenega pametnega odgovora. In kljub vsemu, to je proces. Ne pričakujte od sebe, da bodo premiki prišli čez noč. Tako kot za žetev potrebujemo pripravljeno njivo, setev in primerne vremenske pogoje za rast ter skrbno nego, tako je tudi z nami, našimi procesi. Zato bodimo potrpežljivi s seboj. Meni so pri tem zelo pomagali meditacija, joga in či gong. Tehnike osredotočenja, opazovanja sebe, diha, čustev, misli, zavedanja sebe (o tem bom več in bolj natančno spregovorila v zadnjem poglavju).
- Opora prijateljev. Pomembno je, da se ne zapremo, temveč o svojih čustvih, strahovih in dvomih spregovorimo. Jaz sem večkrat ure in ure prejokala po telefonu in Skypu.
- Poiskala sem strokovno pomoč. Poklicala sem svojega coacha in skupaj sva odkrivala in razgrinjala skrite temne liste mojega življenja. Soočenje z demončki je bilo trpljenje in istočasno pravo odrešenje. Splača se. jaz mislim, da se veličina in pogum pokažeta ravno v tem, da znamo priznati svojo nemoč in da si v času preizkušenj poiščemo tudi strokovno pomoč. Včasih ni lahko. Jokanje prijateljici na rami pa največkrat ni dovolj. Ob tem sicer lahko sprostimo napetost – kar je seveda veliko in mogoče največ v določenem trenutku. To pa je tudi to.
Zato toplo ter iz dna srca priporočam vsakemu izmed vas, ki želite resno stopati po poti svojih sanj, vsem, ki si želite življenja, ki daje več, da si poiščete coacha, mentorja ali terapevta, ki vam bo pomagal na poti.
Tako logično se nam zdi, da si za učenje vožnje z avtom ali motorjem poiščemo primernega inštruktorja. Še več, brez licenčnega inštruktorja in določenega števila ur vožnje ne moremo na izpit in tako prisobiti vozniškega dovoljenja. Se strinjate?
Zakaj nam je tako težko poiskati pomoč, ko gre za odkrivanje sebe? Nam je nerodno? Nas je sram? Ali si mislimo, da zmoremo vse sami? Ko smo se rodili, žal nismo dobili zraven navodil za upravljanje s seboj, zato je zelo priporočljivo, hitreje in ne nazadnje udobneje, da si poiščemo svojega inštruktorja, ki nam bo pomagal vijugati skozi življenje.
4. ODLAŠANJE
Odlašanje je lastnost, ki nas nedvomno ne bo pripeljala do uspeha.
Z odlašanjem ne dosežemo ničesar, še več, neopravljene naloge nam visijo za vratom kot Demoklejev meč. Če jih še tako ignoriramo, ostajajo nekje v naših malih možganih, in to nam greni življenje. lahko, da se tega sploh ne zavedamo in niti ne vemo, od kod slaba volja, napetost, razdražljivost …
Odlašanje ima veliko skupnega s postavljanjem prioritet. ko si postavimo prioritete, pojdimo samo še v akcijo, brez izgovorov. takoj zjutraj naredimo tisto, kar je najbolj pomembno, tudi če bi najraje odložili, tako kot jaz zapisnike. na delavnicah, ki jih imam na to temo, mi večkrat rečejo: “Že, že, ampak čez dan se pojavi toliko novih izzivov in nalog, ki jih nismo planirali.”
Res je, to se dogaja vsem, ne samo vam. V takem primeru je treba znova prevetriti prioritete, mogoče se bodo zaradi novih okoliščin spremenile. Takrat se prilagodimo novi situaciji. pomembno pa je, da ne delamo stihijsko, ker nas lahko to prehitro pripelje v začaran krog nujnosti, iz katerega ne bomo znali izstopiti.
Torej, ko si določimo prioritete, ne odlašajmo in ne popustimo izgovorom, ki nas bodo preizkušali v naši trdnosti.
*******************************************************************************************
Knjigo Vožnja v sbobodo priporočam v branje in jo lahko dobite na spletni strani Nataše Kogoj – www.natasakogoj.si.
Ivan Jurgec – Osebna zgodba policista – Stres odjebi!
