Pazite, kako programirate otroke
Mnogi ljudje imajo že v otroštvu sprogramirano omejevalno prepričanje o svojem zdravju. Med našimi starši jih je le malo naučilo svoje otroke, da lahko svoje telo pozdravimo ali pa mu škodujemo z umom. Vcepili so nam prepričanje, da se nas naša telesa ne tičejo in da si sami skoraj ne moremo pomagati do zdravja.
Že kot otroci se navadno naučimo, da moramo k zdravniku in da se moramo zdraviti, če zbolimo. Če otrok pade in si odrgne kožo na kolenu, mu starši ne rečejo: “Nič hudega, ljubček, zdaj se lahko tvoje koleno osredotoči na to, da se bo pozdravilo,” temveč takoj odhitijo po mazila in obliže. To seveda ni narobe, vendar pa tako v otrokov spomin vtisnejo zmotno prepričanje, da je telo odvisno od zunanjega zdravljenja, in ne od naravnih, samodejnih mehanizmov v njegovem telesu. Kot odrasli nato verjamemo, da ne morejo nadzorovati svojega zdravja, čeprav je v resnici njihova moč neomejena.
Tudi sama sem bila žrtev takšnega programiranja. V otroštvu sem imela veliko raje slano hrano kot sladkarije. Oboževala sem juhe, slan krompirček, skratka vse, kar je bilo močno začinjeno. Mama mi je zmeraj govorila, da bom imela visok krvni tlak, ko bom odrasla. Čeprav v naši družini nihče nima visokega pritiska – mama in oče imata v resnici nenavadno nizkega – je v mojo podzavest vcepila prepričanje, da bom odrasla in imela visok pritisk.
Zato še zdaleč nisem bila presenečena, ko so mi pri malo več kot dvajsetletnem suhljatem dekletu diagnocirali visok krvni tlak, čeprav sem bila drugače zdrava in nihče v družini še ni imel teh težav.
Še mnogo kasneje, takrat ko sem začela preučevati moč pozitivnega in negativnega prepričanja, sem spoznala, kaj je naredilo mojo podzavestno prepričanje. Ali je to mogoče naključje? Ali mi ji visok krvni tlak usojen in bi ga v vsakem primeru dobila? Mogoče. Tega nihče ne ve zagotovo. Vseeno pa se sprašujem …
Zamislite si, da bi starši v občutljivi otroški podzavesti programirali prepričanje, da imajo izredno moč za premagovanje bolezni in ohranjanja zdravja, namesto da bi jih učili, da morajo bolezni zdraviti z zdravili in da jih ne bi ob vsaki težavi peljali k zdravniku po injekcijo. Zamislite si, kako zdrava bi bila naša podzavest.
Zaradi teh novih spoznanj sem spremenila tudi svoj materinski odnos do hčerke Siene. Ko je imela tri ali štiri leta – takrat še nisem vedela tega, kar vem zdaj – se je moj mož Matt zmeraj šalil, kadar je bila bolna ali se je poškodovala. Oponašal je sireno avtomobila za nujno pomoč, s Sieno v naročju dirjal po sobi in kričal: “Naj nekdo hitro pokliče nujno pomoč! Sieno moramo odpeljati na popravilo v otroško tovarno, kjer ji bodo naredili novo nogo (ali ustnico, ali pa nos).” Hčerka se je smejala, mi pa smo ji na rano položili obliž ali jo odpeljali k zdravniku. Toda z vsemi temi dejanji smo v njeno podzavest vsadili skrito sporočilo, da mora v otroško tovarno, če želi ozdraveti. S takšnim podzavestnim prepričanjem bi kot odrasla oseba zelo težko sprejela prepričanje, da se telo lahko samo pozdravi.
Dokler nisem želela raziskovati procesa samodejnega zdravljenja, nisva z Mattom niti slutila, da bi lahko nenamerno škodovala Sieninemu zdravju in dobremu počutju. Seveda je tudi moja mama najbolj želela, da bi bili njeni otroci zdravi in srečni. Toda največkrat se niti ne zavedamo kako programiramo svoje otroke in kakšne bodo posledice v njihovem kasnejšem življenju.
Z Mattom zdaj Sieni drugače govoriva o bolezni, poškodbah in procesu zdravljenja. Če se zbudi in jo boli trebušček, jo spomniva, da ima v sebi moč, da se pozdravi, nato pa ji pogosto dava tabletko placebo – pastilo proti kašlju ali bonbon – tic tac včasih pa tudi zdravilo proti prehladu ali homeopatsko kroglico. Če ji dava tabletko, pa jo spomniva: “To je samo zato, da se boš lažje sama pozdravila.”
Odkar to počneva, je začela povsem drugače govoriti o bolezni in poškodbi. Če zdaj pade in si odrgne koleno, se hitro pobere in reče: “Nič ne skrbi mamica, moje koleno se zna samo pozdraviti.”
Seveda pa ji z možem nikoli nisva odrekla zdravniške pomoči, če jo je potrebovala – in tega tudi nikoli ne priporočam. Če bi Siena resno zbolela, bi takoj oddrvela k zdravniku. Vendar sva ugotovila, da skoraj nikoli ne potrebuje zdravnika in da ga obišče samo zato, da opravi redni pregled. Tudi po prehladu ali gripi, ki se ju naleze v vrtcu, se zdaj veliko hitreje popravi. Mogoče bo zaradi tega programiranja podzavesti v otroštvu tudi kasneje lažje premagovala miselno nasprotovanje procesu samozdravljenja.
Kaj pa vi? Kaj lahko storite, če vam starši v podzavest niso vtisnili prepričanja, da se lahko sami pozdravite? Ali, če želite verjeti, da lahko vaš um pozdravi telo, pa tega preprosto ne morete? Če ste obupani ali malodušni, nikar ne izgubite upanja. Negativno prepričanje o lastnem zdravju, ki sproži učinek nocebo in ki lahko vodi v slabo zdravje, lahko tudi spremenimo. (Več o tem si preberite v desetem poglavju).
Če mislite, da ste bolni, boste zboleli
Imamo znanstvene dokaze o tem, da zbolimo, če svojo pozornost osredotočamo na bolezen, in da pri tem ni pomembno, ali to počnete vi, ameriški Kitajec ali študent medicine. Preveč znanja o tem, kaj vse je lahko narobe z vašim telesom, lahkoo resnično škodi. Bolj kot se posvečate neskončnemu številu vzrokov, ki lahko porušijo telesno ravnovesje, večja je verjetnost, da boste občutili telesne bolezenske znake.
Ta pojav, ki kaže moč negativnega pričakovanja, znanstveniki imenujejo učinek nocebo in je ravno obrnjen od učinka placebo, ki odslikava moč pozitivnega mišljenja, upanja in skrbne nege. Zdravilo placebo so navadno predpisovali zato, da bi se bolniki bolje počutili, izraz nocebo (latinsko “škodoval bom”) pa so evedli zato, da so dobrodejni učinek zdravil placebo razlikovali od škodljivih učinkov, ki jih lahko povzročijo zdravila brez učinkovin.
Če na primer bolnikom, udeležencem klinične študije, rečemo, da jim bomo dali zdravilo, ki jim bo odpravilo bolečino, bo ta zelo verjetno izginila celo takrat, kadar bodo dobili lažno zdravilo. Če jih bomo opozorili, da zdravilo lahko povzroči slabost in bruhanje, pa se bo to dvoje zelo verjetno pojavilo, tudi če niso dobili pravega zdravila.
V neki drugi študiji pa so raziskovalci spremljali odziv asmatikov, ki so vdihovali sicer neškodljivo solno raztopino, vendar so jim rekli, da je v njej dražeč alergen. Bolniki niso samo sopli in težko dihali, temveč so se njihovi bronhiji v resnici skrčili. Tistim bolnikom, ki so doživljali hude asmatične napade, pa je odleglo, ko so jim dali solno raztopino in jim rekli, da jim bo ta pomagala.
Neka zeloo zanimiva študija je opisala psihičnega bolnika z razcepljeno osebnostjo. Ena izmed njegovih osebnosti ni imela sladkorne bolezni in njena raven glukoze v krvi je bila normalna. takoj, ko se je spremenil v svoj drugi jaz, pa je verjel, da je sladkorni bolnik, in je to tudi postal. Njegova celotna fiziologija se je spremenila, dvignila se mu je raven sladkorja in vsi medicinski izvidi so potrjevali sladkorno bolezen. Ko se je njegova osebnost spet spremenila, se mu je tudi krvni sladkor znižal na normalno raven.
Učinek nocebo je najbrž najočitnejši pri “smrti vudu”, ko nad osebo prikličejo prekletstvo smrti, ji rečejo, da bo umrla, in se to tudi zgodi. pojem “smrt vudu” se ne uporablja samo v zvezi s plemenskimi vrači. V medicinski literaturi so primeri bolnikov, ki so jim pomotoma rekli, da bodo živeli le še nekaj mesecev. Ker so bili prepričani, da so tik pred smrtjo, so v napovedanem času tudi umrli, vendar pri avtopsiji niso našli nobenega fiziološkega vzroka njihove zgodnje smrti.
Dr, Sanford Cohen je opisal bolnika z aidsom, ki je slučajno slišal svojo mamo reči, da si želi njegove smrti. Strokovnjaki so prepričani, da je zaradi tega tudi v resnici umrl. Bolnikova mama je istega dne izvedela, da je njen sin homoseksualec in okužen z aidsom. Zunaj bolniške sobe je odkrito molila, naj njen sin umre zaradi sramote, ki ji jo je povzročil. Uro kasneje je sin na veliko presenečenje zdravnikov umrl, čeprav še ni bil v zadnjem stadiju bolezni.
Nekateri strokovnjaki tudi mislijo, da ljudje zaradi pretresa ob novici o svoji bolezni preprosto nehajo skrbeti zase in zato nastanejo posledice zaradi brezbrižnosti do samega sebe. Včasih postanejo tudi potrti, povezava med depresijo in slabim zdravjem pa je, kot bomo natančenej videli v sedmem poglavju, zelo jasna.
