Zaupaj življenju – Tamara Andrašič

Strah pred zamenjavo delovnega mesta?

Zaradi vseh selitev sem seveda zamenjala tudi več različnih delovnih mest. Menim, da veliko ljudi še vedno želi “varno” zaposlitev – pogodbo za nedoločen čas in delo po fiksnem urniku. S tem ni nič narobe, nekdo si to prav res želi in mu raziskovanje sveta okrog sebe ni pomembno. V tem ne vidi smisla in ga to ne zanima. Prav. Vendar če zamenjamo okolje in ljudi, s katerimi delamo, vseeno pridobimo. Spoznamo veliko dinamik dela, raznolike sisteme in se iz tega učimo. S poznavanjem širšega kroga ljudi in njihovih lastnosti se lažje znajdemo v življenju. kamorkoli že gremo in karkoli počnemo. Meni je razburljivo poskusiti nove stvari in jih radovedno opazujem. Tako usvojimo veliko znanj in nas nikoli ne skrbi, da se česa ne bi lotili. Veliko del poskusimo in ugotovimo, kaj nam sploh odgovarja. Odkrijemo talente, za katere nismo vedeli, da jih imamo. Raznolikost nam daje možnost, da razvijamo svoje potenciale. 

Druga situacija, s katero se pogosto srečujem, je ta, da seo ljudje na svojem delovnem mestu nesrečni. Vedo, da delajo za preživetje in opravljajo delo, ki jim ni všeč. Vedo, da to ni to, kar si želijo, vendar je strah pred spremembo in zamenjavo službe močnejši. Nihče se ne more odločiti namesto nekoga, samo mi sami lahko prevzamemo odgovornost zase in svoje življenje. Z veseljem povem, da je vsem ljudem, ki jih poznam in so se odločili nekaj storiti, spremeniti, sedaj bolje. Mnogo bolje. In veliko lepše. Vsak ob svojem času je pripravljen na ta korak. Narediti ga je treba, ko je za nas čas, ne takrat, ko nekdo drug misli, da ga moramo. Vsak ima svoj ritem, ampak če vemo, da nekaj lahko spremenimo, dajmo. Ne trpeti in jamrati, se pritoževati, kriviti in obsojati drugih. To ni rešitev. to je samo začaran krog. In izgovor. Če nečesa ne gre spremeniti, pa to sprejmimo, najdimo nekaj lepega in vrednega. pa ne pozabite, še vedno je to samo moje mnenje, ki ne pomeni dejstva in vaše resnice. Vsak je sam vodja svojega življenja.

Sprememba na kateremkoli področju nam prinese izkušnjo, znanje in s tem osebno rast. veliko ljudi reče: “Zakaj se nisem odločil tega narediti že prej? Če bi le vedel, da bo tako!” Ne vemo, dokler se ne ločimo od stanovanja, partnerja, delovnega mesta, navade … Od česarkoli, kar nam več ne služi in nam ni potrebno. karkoli, kar nas ne izpolnjuje, lahko spremenimo in poskrbimo, da smo srečni, zadovoljni in da živimo, kot si sami želimo. Želim si, da bi bili brez obžalovanj, da nismo poskusili.

Tudi mene je bilo neizmerno strah pustiti službo, kjer sem imela prihodek najmanj desetkrat večji od povprečne slovenske plače. Vendar sem to vseeno storila in sem ponosna na dejstvo, da lahko živim enako kakovostno z večjo ali manjšo vsoto denarja. tega ne bi ugotovila, če bi ostajala na mestu, vedno v enaki službi. Z nič je težje živeti, se strinjam, a zato me še toliko bolj veseli dejstvo, da lahko tudi iz nič v zelo kratkem času naredim toliko, kot v danem trenutku potrebujem.

Veste, o vsem tem pišem, ker mi je včasih kljub zavedanju, da vsak bije svoje bitke in jih uredi, ko je pravi trenutek zanj, težko in hudo, ko poslušam in vidim ljudi, ki si želijo spremembe, a jih obvladuje strah. Predlogo jih drži v pesti in čakajo. Čakajo, da se nekaj zgodi, morda čudež, in da nekaj spremeni samo od sebe. S tem gre mimo nas čas, ki je nenadomestljiv. Morda vas spodbudi k razmišljanju ena poved, ki jo lahko preberete v nadaljevanju. Morda vam do spremembe manjka le zadnja pika na i in boste v pravem trenutku zasledili potreben stavek. Morda pa še enostavno ni vaš čas. Vedno se vse zgodi z namenom in točno tako, kot je za vsakega izmed nas potrebno.

Uporabila bom stavek kolega Urbana Urbanca iz njegove knjige z naslovom Sem, ki ljubim življenje:

“Ne skušajte prebujati tistih, ki še spijo. Prebudite sebe in razumeli boste, da je prav točno tako, kot je.”

Koliko trpljenja je dovolj, da naredimo spremembe?

Pogosto srečam ljudi, ki bi se radi rešili svojih “težav”.

V bistvu jih sploh nimamo, vendar jih tako definiramo, vidimo in občutimo. Ljudje bi radi odstranili vse strahove, lastna prepričanja, vzorce in navezanosti, za katere vemo, da niso naše. Vemo, da ni “prav”.

Nekateri ne zmorejo več prenašati in živeti v situacijah, v katerih se nahajajo. To jih načenja fizično in psihično. Tudi mene je in že sama misel na to boli. Nekdo razmišlja o tem, kako sovraži svojo službo, finančno stanje ali partnerja.

Nikogar ne žalim in spoštujem vsa živa bitja, vendar veliko ljudi posluša, a ne sliši. V resnici ljudje ne želimo slišati ali v danem trenutku tega morda še ne zmoremo. Tudi to je prav.

Koliko še?

Odgovori so različni. Pomembne so naše izkušnje, odločitev za spremembo, pogum in sprememba. treba je vztrajati in zaupati življenju.

Ko je dovolj, pa se odločimo za spremembo, ki se je tako bojimo in je hkrati naša rešitev. Edina in tista, ki je potrebna, če želimo živeti. Ko je mera polna in smo tik pred tem, da pade kaplja čez rob, izstopimo iz kroga vseh situacij in se odstranimo od ljudi, ki nas držijo tam, kjer nismo zadovoljni in mučimo samega sebe.

Boli, vendar je ena izmed rešitev ta, da odstranimo ljudi, za katere vemo, da vplivajo na nas s svojim mišljenjem, navadami in na koncu tudi s tradicijo. Nekateri delajo vse v življenju po vzorcu njegovih prednikov, torej staršev, starih staršev in drugih sorodnikov. To je njihovo življenje, ne naše. Ni treba slediti vsemu, sploh če opazite, da nekdo, ki je na svet prišel pred vami, ne živi sebe in svojega življenja, kot si želi. Verjetno si mi sami ne želimo podobne zgodbe, temveč svojo, lepšo in za nas vredno. Želimo si doseči svoje sanje in cilje. Velikokrat nam ljudje, ki so nam blizu, povzročajo občutke krivde, nemoči in ne ljubezni. želim si, da prepoznamo tudi, kdo od znancev, prijateljev ali sodelavcev si zasluži našo bližino, čas ter ceni in spoštuje našo prisotnost v njegovem življenju. V nasprotnem primeru se umaknemo.

Predvsem pomembno je nehati igrati vlogo žrtve in sprejeti odgovornost za svoje življenje. Sama sem zelo dolgo krivila za svoje “napake” iz izzive druge. vsi okrog mene so bili krivi in nepošteni, nesramni, samo jaz nisem bila ničesar kriva, za nič odgovorna. Tolažila sem se z “napačnimi” besedami, kot na primer, da tako pač je, da nimam sreče in da bo že. Prenehanje igranja žrtve je pomemben in velik korak. Vsak odloča, kako bo preživel to življenje. Imamo vpliv na to, kako se odločamo in ustvarjamo svojo zgodbo.

Knjigo Zaupaj življenju lahko dobite na spletni strani www.tamaraandrasic.si

 

Ivan Jurgec - Osebna zgodba policista - Stres odjebi!

Ivan Jurgec – Osebna zgodba policista – Stres odjebi!

Comments are closed.