Zaupen pogovor
“Dojela sem, da fizična bolezen ni nič v primerjavi z duševnimi mukami, toda tedaj duše še nisem mogla zdraviti. Zahotelo se mi je, da bi izvedela, ali sem to sposobna narediti in ali je sploh mogoče. Zdaj vem, da je!
Doumela pa sem še nekaj: telesne bolezni se v človeku ne pojavljajo samo zato, ker se oddaljuje od narave, ki ga obdaja, in ker dopušča, da se v njem pojavijo temna čustva. Bolezni so lahko tudi mehanizmi, ki ga opozarjajo ali celo rešujejo pred mnogo hujšimi mukami, saj so eden od mehanizmov, načinov, s katerimi Veliki intelekt, Bog, občuje s človekom. Človekova bolečina je tudi njegova. toda drugače ne gre. Kako naj, na primer, tebi drugače dopovem: “Ne meči v želodec vsakovrstne nepotrebne hrane.” Svarila, da bi se moral spametovati, ne sprejmeš. Tedaj spregovori bolezen, da bi te spravila k pameti. Ampak ti raje pogoltneš tablete proti bolečinam in še naprej trmasto ravnaš po starem.”
“Ali to pomeni, da po tvojem ljudi ni treba zdraviti? In da naj jim ne bi pomagali, ko so nemočni?”
“Pomagati moramo, ampak pred tem se je treba zavedati prvotnega vzroka bolezni. nujno mu je pomagati, da se zave, kaj mu želi povedati Veliki Intelekt, Bog. Toda to je zelo težko narediti. Lahko se zmotimo. Bolečina je namreč zaupen pogovor dveh, Boga in človeka, ki drug drugega poznata. Pri vmešavanju tretjega se lahko zgodi, da to bolniku bolj škoduje kot pomaga.”
“Zakaj si potem iz mene izgnala bolezni? Mi to ne bi moglo škodovati?”
“Vse tvoje bolezni se bodo vrnile vate, če ne boš spremenil načina življenja, odnosa do vsega, kar te obkroža, in do samega sebe. Moral boš spremeniti nekatere navade, ki so vzrok bolezni. Tvoji duši pa nikakor nisem škodovala.”
Postalo mi je jasno. Anastazije ne bom mogel prepričati, da bi z izkoriščanjem njene zdraviteljske sposobnosti ustvarjali dobiček, dokler ona sama nečesa ne spozna do dna. Moj komercialni načrt se je zamajal.
Verjetno je opazila mojo nejevoljo, zato je rekla: “Ne jezi se, Vladimir, potrudila se bom čim prej dojeti, za zdaj pa – če resnično želiš pomagati ljudem in sebi, ne pa samo pridobivati denar – ti bom razkrila nekaj o načinih, kako se lahko človek sam ozdravi mnogih bolezni in pri čemer ne more biti takih nezaželenih posledic, kot če se mu v usodo vmeša tretja oseba. Če bi mi le hotel prisluhniti do konca …” “kaj pa mi še preostane? Tebe tako ali tako ni mogoče prepričati v kaj drugega. Pripoveduj.”
“Med vzroki za bolezni človeškaga telesa je nekaj glavnih: pogubna čustva ali občutki, nenaraven red uživanja hrane in njena sestava, odsotnost bližnjega in daljnega cilja, zmotne predstave o svojem bistvu in namenu. Telesnim boleznim se lahko uspešno postavimo po robu s pozitivnimi čustvi, raznimi rastlinami, pravilnim ozaveščanjem svoje biti in življenjskega poslanstva – s tem lahko veliko spremenimo tako glede telesnega kot glede duševnega počutja.
O tem, kako je mogoče v razmerah vašega sveta obnoviti izgubljeno zvezo med rastlinami in človekom, sem ti že govorila. Ozaveščanje vsega ostalega laže dosežemo po osebnem in neposrednem kontaktu z rastlinami.
Z žarkom ljubezni je mogoče ozdraviti mnoge bolezni bližnjega in mu celo podaljšati življenje, tako da ustvariš okoli njega prostranstvo ljubezni. Pa tudi človek sam, ki zna v sebi vzbuditi pozitivna čustva, lahko z njimi ublažibolečino, ozdravi telo od bolezni, se celo upre strupom.”
“Kaj pomeni >vzbuditi<, kako je mogoče misliti o dobrem, ko te boli zob ali želodec?”
“Čisti, jasni trenutki življenja in dobra čustva so kot angeli varuhi – premagajo bolečino in bolezni.” “Kak pa, če kak človek nima dovolj čistih in jasnih trenutkov, ki vzbujajo zdravilna pozitivna čustva, kaj naj potem naredi?”
“Nemudoma mora narediti nekaj takega, da bi se pojavila. Pojavijo pa se, ko je pri ljudeh iz okolice prisotna iskrena ljubezen do tebe. zato je treba ustvariti take okoliščine, jih vzpostaviti s svojim ravnanjem in z odnosom do tistih, ki živijo v tvoji bližini, sicer ti tudi angel varuh ne bo mogel pomagati … ” “Zanimivo bi bilo poizvedeti, ali sem kdaj imel taka čustva in kako močna so bila. kako jih lahko vzbudim?”
To se da narediti s spominjanjem. Na primer tako, da se spomniš česar koli dobrega, prijetnega iz svoje preteklosti. Na podlagi spomina potem zaznaš blago počutje, ki je takrat utripalo v tebi. Želiš, da kar zdaj poskusiva? Pomagala ti bom.” “No pa dajva.”
Zlekni se, prosim, na travo, in se sprosti. Spominjaš se lahko tako, da začneš s sedanjim trenutkom svojega življenja in se vračaš v preteklost, lahko pa se najprej vrneš v otroštvo in miselno potuješ proti današnjemu dnevu. možno je, da se nenadoma spomniš najbolj prijetnih trenutkov in čustev, povezanih z njimi.” Lelel sem v travo. Anastazija je legla poleg mene in položila prste na moje. pomislil sem, da bi me utegnila njena navzočnost motiti, ko se bom skušal osredotočiti na spomine, pa sem zašepetal:” Raje bi bil sam.”
“Povsem tiho bom. brž ko se boš začel spominjati, boš pozabil name. Dotika roke ne boš več čutil. Lahko pa ti bom pomagala, da se boš vsega spomnil hitreje in bolj jasno.”
Treba je spremeniti pogled na svet
Vprašal sem Anastazijo, s katero žensko je njen dedek v sporu, zakaj ne more vzpostaviti stika z njo in zakaj ji je to sploh potrebno.
“Ko dva človeka združita življenji,” je začela, “je zelo pomembno, da imata drug do drugega duhovno nagnjenje. žal se ponavadi vse začne na telesni ravni. ko na primer zagledaš lepo dekle, si zaželiš njene bližine. nje kot človeka, njene duše še ne vidiš. pogosto ljudje združujejo usodo zgolj na podlagi telesne privlačnosti. ta pa hitro mine ali se prenese na drugega partnerja. kaj torej povezuje ljudi?
Najti po duši bližnjega človeka, s katerim je možno doseči pravo srečo, niti ni tako težko, toda v vašem tehnokratskem svetu je pri tem polno ovir. Ženska, s katero skušam priti v stik, živi v velikem mestu, redno se vozi na isti kraj, verjetno v službo. Tam ali na poti do tja vedno srečuje človeka, ki ji je po duši zeloo blizu, s katerim bi bila resnično srečna, in kar je najpomembneje, rodil bi se jima otrok, ki bi lahko svetu prinesel veliko dobrega, saj bi ga spočela z enakim nagibom kot midva. Vendar pa se ji on nikakor ne približa, da bi govoril z njo. Za to je delno kriva tudi sama. Predstavljaj si – ko gleda njen obraz, vidi izbranko svoje duše, ona pa takoj, ko začuti na sebi njegov pogled, “slučajno” potegne krilo malo navzgor in ga premami. V njem se vzbudi telesno poželenje, ker pa je slabo oziroma tako rekoč sploh ne pozna, gre raje k drugi, ki jo pozna bolje in mu je dostopnejša, privlači ga namreč izključno telesno poželenje.
Rada bi tej ženski namignila, kaj bi morala narediti, pa se ne morem prebiti do nje; njeni možgani se niti za trenutek ne odprejo ozaveščenju tega podatka. On je popolnoma zaposlen z življenjskimi problemi. nekoč sem ji sledila štiriindvajset ur, zamisli se. kakšna groza! Dedek se je potem jezil name, ker se premalo ukvarjam z vrtičkarji in trud razpršujem na področja, ki niso moja. Ko se ta ženska zjutraj zbudi, se ne veseli novega dne – njena prva misel je, kako bo pripravila hrano. razburja se, če kako živilo manjka, potem se razburja, ker ne najde katere od stvari, s katerimi se zjutraj mažete: kreme ali ličila. Ves čas razmišlja, kako bi do tega prišla. Večno zamuja, čeprav nenehno hiti in se trudi, da ji ne bi ušlo eno ali drugo prevozno sredstvo.
Na kraju, kamor stalno hodi, so njeni možgani preobremenjeni z raznimi, kako bi jim rekla … no, po mojem mnenju z raznimi drobnarijami. Morala bi biti zaposlena in izvrševati naročena opravila, hkrati pa premišljuje o kaki svoji prijateljici ali znanki in se jezi nanjo. Poleg tega še posluša, kaj govorijo, drugi okoli nje. In predstavljaj si, tako je iz dneva v dan, kot da je navita.
Ko jo na poti domov vidijo ljudje, daje vtis skoraj povsem srečne ženske. Dejansko pa nenehno premišljuje o raznih problemih, o ličilih, ogleduje si obleke v trgovinah, predvsem tiste, ki bi razkrile njeno telesno lepoto, in pričakuje, da se bo zato zgodil nekakšen čudež, čeprav v njenem primeru dogaja ravno nasprotno. ko se vrne domov, se vrže v pospravljanje. misli, da ob gledanju televizije in prigrizku počiva, o čem dobrem pa pomisli le za kak trenutek. Celo ko gre spat, jo spremljajo vsakdanje skrbi in misli. Ko bi se le za minutko odtrgala od njih in pomislila na …”
“Samo trenutek, Anastazija. pojasni mi, kakšen bi po tvojem moral biti njen videz, kakšna obleka in o čem bi morala razmišljati v trenutku, ko je poleg tistega moškega? Kaj bi morala narediti, da bi se bil pripravljen pogovoriti z njo?”
Anastazija je vse podrobno pojasnila, jaz pa bom navedel le poglavitno: “Biti bi morala v zeleni obleki, segajoči malo pod kolena, brez izreza, z belim ovratnikom, skoraj brez kozmetike in z zanimanjem poslušati človeka, ki bi se pogovarjal z njo.” “To je vse?” sem vprašal, ko sem slišal pojasnilo. Anastazija je pripomnila: “Za temi preprostimi zadevami se skriva marsikaj. da bi izbrala prav tako obleko, se drugače uredila in gledala človeka z resničnim zanimanjem, bi morala spremeniti celoten pogled na svet.”
