Pot sreče – Jorge Bucay

Pot sreče - Jorge Bucay

Pot sreče - Jorge Bucay

Ustvarjeni smo za iskanje sreče

Očitno je, da čustva ljubezni, naklonjenosti, zaupnosti in solidarnosti skoraj vedno soobstajajo z višjo ravnjo sreče. Ne le da imamo potreben potencial za ljubezen, temveč prav ljubezen sama tvori temeljno ali osnovno človekovo naravo, kakor sem rekel že v Poti srečanja.

Jeza, agresivnost in nasilnost se sicer lahko pojavijo, vendar nastanejo, ko ne prenesemo frustracije pri svojih poskusih, da bi nas ljubili, upoštevali, priznavali in cenili. Ta čustva potemtakem niso del naše zdrave narave, temveč prej stranski toksični proizvodi prirojenega nagnjenja k ljubezni.

Človeštvo bo potrebovalo še nekaj časa, da se bo tega zavedalo, toda prej ali slej bo ugotovilo, da se mora človek, tako kot se odreče določeni hrani, če mu ne dene dobro, odreči tudi določenim čustvom, ki mu škodijo.

Če na novo pretehtamo svoje predpostavke o temeljni naravi ljudi in se pomaknemo od tekmovalnosti k sodelovanju, to za vse odpre nove možnosti. Novorojenček je popoln primer in dokaz za to teorijo.

V trenutku rojstva – tako predpostavlja klasična psihologija – je v njegovih mislih le eno: zadovoljitev lastnih potreb in njegovo individualno ugodje. Če pa to predpostavko pustimo ob strani in se posvetimo opazovanju novorojenčka in tistih okoli njega, bomo videli, da dojenček prispeva vsaj toliko ugodja, kolikor ga prejme. 

Številni biologi trdijo, da so mladički vseh vrst biološko programirani za prepoznavanje in odziv na globoko ukoreninjen biološki vzorec, ki povzroča dobrohotno, nežno in pozorno vedenje skrbnika, vedenje, ki je tudi samo po sebi instinktivno. Zelo malo je oseb, ki ne občutijo pristnega ugodja, ko jih dojenček pogleda in se jim nasmeje. Lahko bi rekli, da je to sredstvo narave za povečanje novorojenčkovih možnosti, da bo deležen toliko skrbi in pozornosti, kolikor ju potrebuje za preživetje.

To bitje, ki ga velikokrat opisujemo kot egoističnega in zahtevnega tirana, se zdi prej obdarjeno z mehanizmom za zapeljevanje in zadovoljitev drugih. Seveda na tej poti, ko ugotavljamo, da je človeštvo ustvarjeno iz ljubezni, in ne iz agresije, opuščamo hegeljansko pojmovanje gospodarja in sužnja. S te točke se zdi lahko dokazati dobrohotno in velikodušno naravo ljudi s preprosto utemeljitvijo, da se otrok rodi s prirojeno sposobnostjo, da drugemu, tistemu, ki skrbi zanj, prinaša užitek.

Če bi se lahko osredotočili na to analizo dejstev, bi se naš odnos do sveta, ki nas obdaja, takoj spremenil. Ko na druge gledamo ljubeče, nam to omogoči, da se sprostimo, zaupamo, se počutimo dobro in smo srečnejši.

Torej se vprašam: kako naj me ne bi navdala nežnost, če bi si, pa čeprav samo za trenutek, ob sebi predstavljal dojenčka, kakršen je bil nekoč vsak od mojih najbolj osovraženih nasprotnikov?

Vsi smo si podobni

Vedno sem verjel, da smo vsi enaki: človeška bitja v procesu, da postanemo osebnosti, kot je rekel Carl Rogers. Vendar ni dvoma, da se takrat, ko poudarjamo svoje razlike, pojavijo ovire in tveganje, da se bo komunikacija končala v nesporazumih. Seveda so med nami velike razlike: kulturna prtljaga, življenjski slog, razhajanja v verovanjih in celo barva kože.

Pa vendar … imamo v bistvu vsi enako telesno strukturo, enako čustveno naravo in v veliki meri – če zanemarimo nekatere odtenke – bolj ali manj enak življenjepis. Skratka, dogajajo se nam, dogajale so se nam in še naprej se nam bodo vsem dogajale iste stvari, ki so po drugi strani – tako menim – enake kot tiste, ki so se dogajale našim dedkom in babicam ter dedkom in babicam naših dedkov in babic vse večne čase.

Morda imam zato vsakič, ko koga spoznam, občutek, da sem srečal nekoga, ki je tak kot jaz, in ta misel mi je bila pri mojem poklicu v veliko pomoč, saj je vedno laže začeti komunikacijo, ko nam je drugi podoben.

Seveda smo, ponavljam, drugačni, toda te razlike nas NE ločujejo. Ne le da nas ne ločujejo, temveč tudi potrjujejo pomen srečanja in spodbujajo našo rast s pomočjo učenja, saj se je moč učiti samo od drugačnega. Z nekom, ki ve le to, kar vem sam, in s komer se ujemam v vsaki podrobnosti, bom zlahka komuniciral, z njim delil ideje in izkušnje, malo ali nič pa se bo  lahko iz tega odnosa naučil.

Sreča in razum

Ne da se zanikati, da morajo ljudje uporabljati razum, če hočejo biti srečni, toda dejstvo, da sta mišljenje in inteligenca nujna za razumevanje sreče, nikakor ne pomeni, da intelektualne zmožnosti genijev ponujajo boljše možnosti za srečo. Vsekakor se moramo zavedati, da polno življenje zahteva vsaj minimalno stopnjo refleksije, discipline za premagovanje naše nagnjenosti k zadovoljevanju hedonističnih teženj in modrost, da si postavimo tole vprašanje in nanj tudi iskreno odgovorimo:

Ali sem pri tem, kar počnem, srečen?

Seveda pa moramo, da bi lahko odgovorili na to vprašanje, prej doreči:

Ali sreča obstaja? Je realnost ali izmišljotina? Je mit, kakor je nekoč dejala velika Tita Merello. Je to občutenje ljubezni, kakor je pel Palito Ortega.

Nekoč sem slišal nekega cinika (v filozofskem smislu) trditi, da je sreča, felicidad, beseda, ki so si jo izmislili pesniki, da bi imeli rimo za prijateljstvo, amistad, in večnost, eternidad. Če odmislimo njegovo neposredno vsebino, ta misel prinaša zapleteno, pomenljivo in precej daljnosežno podmeno. Kajti o pomenu sreče – tako kot tudi o nekaterih drugih konceptih – je treba zavzeti stališče.

Ne verjamem, da je treba imeti jasno definicijo za vse, obstaja pa najmanj pet stvari, o katerih bi moral posameznik v procesu rasti imeti jasno stališče; biti glede njih vsaj minimalno odločen, imeti jasen fokus, sprejeti sklep; ni pomembno, ali je to stališče takšno ali drugačno, pomembno je, da je njegovo lastno, da ga pozna in da ga s svojimi dejanji koherentno zastopa. 

Ko klepetam s kolegi, vedno rečem, da ni treba, da je dobremu terapevtu vse jasno, mora pa mu biti jasnih ter štiri ali pet pomembnih stvari, tistih, pri katerih bodo imeli njegovi pacienti ali stranke zagotovo težave, velikokrat resne. 

Kar zadeva preostalo, njegova drža morda ni bistvena. Toda da bi se lahko ukvarjal z duševnim zdravjem, ponavljam, mora biti teh nekaj točno določenih stvari razrešenih ali pa vsaj razjasnjenih. 

Naj idejo razvijem na primeru ene od njih: odnosi s starši. Če te teme kdo pri sebi nima razrešene, je v godlji; če pa namerava postati terapevt, bo njegova težava zagotovo zapletla stvari še za koga drugega. Kaj pomeni imeti razrešeno? V tem primeru pomeni, da človek glede tega ni razdvojen.

Odločitev, ki je lahko tudi tako neprijetna, kot “nikoli več jih nočem videti”, se mi ne zdi daljnosežna, vendar jo moramo sprejeti iskreno in predano. Za ilustracijo nasprotnega (nerazrešenega odnosa s starši) bi lahko navedel naslednje možnosti: Naj jih ubijem ali rešim? Naj jih obiščem ali naj jih ne grem nikoli več pogledat? Jih imam rad ali jih sovražim? Oboje ali nič od tega? In to ne gre.

V tem smislu se je vredno vprašati:

Kaj mi pomeni sreča?

Ne pozabimo: ne gre za to, da bi opredelili srečo za vse, niti za to, kaj sreča pomeni drugim. To, kar je pomembno, kar je nujno – mika me, da bi rekel neodložljivo – se je odločiti, kaj pomeni sreča za vsakogar posebej.

V tej knjigi ne poskušam opisati PRAVILNEGA stališča, ki ga je treba zavzeti, temveč NEKO stališče, ki je po naključju moje. Še zlasti zato, ker pomena sreče ni moč uravnavati z zakoni. Ko hoče človek nekam prispeti, prečkati prostor, velikokrat poišče čisto samosvoj način. V mojem primeru sem se, ko sem opazil, da se ne zmorem opredeliti glede sreče, začel bolj radovedno ukvarjati z zadevo, razmisleku o njej sem začel namenjati več časa, vse dokler nisem končno oblikoval stališča, ki je bilo keherentno in skladno z drugimi mojimi prepričanji.

Vi boste morali poiskati svojo lastno, o tem ni dvoma. In skoraj zagotovo lahko napovem, da ne bo enako mojemu. Vsekakor pa bo to, da z vami delim premislek o svoji poti, morda pomagalo razsvetliti temačne odseke na poteh, ki ste jih zarisali vi (mojo potrebo, da sem koristen, bo potešila že kakšna stična točka).

Ne glede na to, kako srečo opredelimo, je vedno povezana z brezpogojno predanostjo življenju samemu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja