Učbenik uspeha – Dejan Krajlah

Učbenik uspeha - Dejan Krajlah

Učbenik uspeha - Dejan Krajlah

A TO RES DELUJE?

Pred mnogimi leti je v mojih rokah pristala drobna rdeča knjižica. vsebovala je načrt, ki naj bi omogočal izpolnitev prav vsake želje na kateremkoli področju, tudi na finančnem. Skrivnostni avtor je trdil, da je za izpolnitev želja treba le napisati konkreten seznam stvari, ki si jih želimo, nato pa nanje čim večkrat pomisliti in jih ne razkriti. In to naj bi bilo vse. Za vse drugo naj bi poskrbelo vesolje. Usoda. Ali kaj podobnega.

Seveda sem se tej domislici le nasmejal in knjižico zabrisal nekam v kot sobe.

Potem je prišla Skrivnost (a angl. The Secret). Svetovna uspešnica, z velikimi zvezdami s področja osebnostne rasti. V tem filmu (in knjigi, ki je izšla kmalu zatem) so avtorji šli še dlje. Trdili so, da lahko v svoje življenje prikličemo, karkoli si želimo, če o tem le mislimo. Resnično, le misliti je treba o nečem dovolj časa in dovolj intenzivno in – voila! – se že pojavi pred našimi durmi. Neverjetno, mar ne? To naj bi pripisali zakonu privlačnosti, ki veleva, da se podobne stvari pač privlačijo. Kot magneti. Če torej mislimo o bolezni, dobim bolezen, če je v mojih mislil pomanjkanje, mi vesolje odgovori tako, da mi zagotovi še več pomanjkanja. Ko pa začnem misliti na denar in obilje, ki ga ta prinaša (aha!), pa se vesolje odzove na moje misli tako, da mi zagotovi obilje.

Vse skupaj me takrat ni kaj dosti prepričalo, pa tudi sicer se mi je zdelo, da gre pri Skrivnosti le za priročno povzemanje konceptov in idej pionirskih avtorjev uspešnic za osebno samopomoč. Skrivnost govori tistim, ki ji prisluhnejo. Ja, pa kaj še! Hej, pa tudi magneti istega pola se ne privlačijo, ampak odbijajo, me je prešinilo takrat. In le še utrdimo moje prepričanje o nesmiselnosti takšnega razmišljanja. Pa tudi spomnil sem se na del iz Coelhovega Alkimista, ko pastir Jakob razmišlja o svojih ovcah. S ponosom ugotovi, da so ljubljene živali zelo pametne, saj ga v vsem posnemajo in že do potankosti predvidevajo njegovo početje. Naslednji trenutek pa se zdrzne ob misli, da bi lahko bilo tudi obratno in je pravzaprav on tisti, ki posnema ovce (v filozofiji sicer zmoto, da do nekega pojava pride zaradi obstoja drugega, imenujejo post hoc ergo propter hoc oz. po tem, torej zato).

Kaj je torej resnična skrivnost tega, da nekdo v življenju doseže prav vse, kar hoče, izvrstno zasluži ter množi svoje bogastvo in srečo? V čem se razlikuje od drugih? V čem je boljši? Zakaj torej nekateri preprosto uspejo, drugi pa nikoli ne uzrejo rešitev svojih težav? Napoleon Hill je iskanju odgovora na to vprašanje posvetil dvajset let svojega življenja. Po naročilu Andrewa Carnegieja, tedaj enega najbogatejših ameriških industrialcev, je do potankosti preučil življenje petstotih najuspešnejših Američanov. Ugotovil je, da je vsem skupna ena sama lastnost: proces kopičenja bogastva. Ko se ta enkrat sproži, se vse odvija samodejno. To naj bi bila tudi vsa skrivnost, ki pa je tako enostavna, da lahko z njo prav vsakdo neizmerno obogati. O tem je napisal knjigo, vse ostalo pa je zgodovina.

Milijoni so prebrali tisto knjigo, niso pa vsi obogateli.

Torej mora obstajati še nekaj. O tem danes predavajo različni motivatorji, svetovalci in novodobni coachi; njihovi seminarji in delavnice so napolnjeni do zadnjega kotička. Ljudje so pripravljeni plačati, kolikor je treba, da se spravijo v red in končno zaživijo življenje, kot si ga želijo. Vstopnice za tipične prireditve stanejo od nekaj sto do nekaj tisoč dolarjev, individualne ure so še bistveno dražje. Na internetu je toliko literature s tega področja, da je v desetih življenjih ne bi uspeli niti bežno preleteti. In vedno nova se pojavlja. Vsak dan. Tako ne čudi, da je celotna industrija na področju osebnostne rasti ocernjena letno na okoli 11 milijard dolarjev. In še raste.

Steve Jobs je nekje zapisal, da točk med seboj ne moreš povezati v prihodnost. Le z oziranjem v preteklost lahko vidiš, kaj se je ujelo, kaj je delovalo in kaj je na to vplivalo. Razumljivo. ko so se meni povezale moje, je bilo to podobno udaru strele. Zamaknjenosti. V delčku sekunde so se stvari postavile na svoje mesto. Stene so padle. Vse je postalo jasno, vse je dobilo svoj smisel. Nasmejal sem se temu. Pa saj vendar ne more biti tako preprosto, sem si pravil, ko so mi skozi misli drseli ključni dogodki mojega življenja … Posebej grda noč na smetišču nad Izolo, ko sem se kot mlad policist prvič odločil, da bom nekega dne tudi jaz delal tako kot večina običajnih ljudi, torejk podnevi. Le nekaj let je minilo in dosegel sem ne samo to, ampak sem dobil tudi svojo pisarno in prijetno delovno okolje (kot pač pritiče policijskegmu šefu). V kadetski šoli smo fantje odraščali z idejo o tem, kako prima bi bilo biti policist v Ameriki, v to so nas prepričevali akcijski filmi. Čez nekaj let sem patruljiral po ulicah San Francisca, kamor so me s seboj popeljali pripadniki elitne enote za zatiranje tolp (v ang. Gang Violence Suppression Unit). Plezal sem po ruševinah starodavnega mesta Petra v Jordaniji kot Indiana Jones, v Dolini kraljev pa skoraj obtičal s skupino nemških arheologov. V afriški Mombasi so me sredi belega dne oropali, v Los Angelesu pa sem zavrnil ponudbo vplivnega posameznika iz sveta filmske industrije. Prepotoval sem skoraj ves svet in spoznaval ljudi in njihove običaje. Točno o tem sem nekdaj sanjal.

Občudoval sem velike mislece in preučeval njihova dela, o Clausewitzu sem celo diplomiral. Ko pa zdaj nekdo v internetni iskalnik vtipka moje ime, dobi med prvimi zadetki tudi knjigo o tem največjem vojaškem strategu vseh časov. Napisali so jo najuglednejši svetovni raziskovalci, mene pa so na več mestih navedli kot vir, kar si seveda štejem v neizmerno čast in zadovoljstvo. Želel sem si napisati čisto pravo leposlovno knjigo – in sem jo. Pod psevdonimom sem jo izdal na Amazonu in z njo dosegel prvoo mesto na lestvici ušpešnic. Čisto prvo. Najboljšo. Kot za šalo. Hotel sem pomagati tistim, ki si pomoči najbolj zaslužijo, nisem pa zaupal humanitarnim organizacijam. Ko sem služil kot mirovnik v Afganistanu, sem med dopustom v domovini nabral za nekaj kartonastih škatel otroških oblačil, obutve in igrač, nato pa vse to z lastnimi rokami tovoril nazaj v deželo pod Hindukušem. S soborci smo nato našli najbolj zanikrno in usmiljenja vredno sirotišnico v Kabulu in tam med tiste uboge otroke razdelili svoje darove. Mali ubožci sploh niso vedeli, kako naj se odzovejo na to. Da smo jokali mi bolj kot tisti otroci, o tem je treba pisati.

Dosegel sem še kar nekaj uspehov, sicer majhnih, a sem nanje ponosen. Pretekel sem maraton Celje-Logarska dolina v dolžini 75 km, čeprav si tega za nerodnega debelinka, kot sem bil, nihče ni upal napovedati (pa še do Beograda sem prekolesaril).

Potem je prišla služba in z njo prvi zaslužek. Seveda sem sčasoma hotel višjega – tega cilja nisem samo dosegel, amlak za nekajkrat presegel. Imam dom, skoraj takšnega kot sem ga videl v mislih, svojo družino in toplo okolje. In prijatelje, kot si ji vsakdo želi (če imata dobra volja in smeh resnično pozitiven učinek na zdravje, smo mi na naših poker večerih najbolj zdravi ljudje na svetu).

Tisti čarobni trenutek se je resnično vse ujelo. Vse točke so se povezale med seboj. Končno sem ugotovil, zakaj. Zakaj sem lahko dosegel stvari, ki sem si jih želel, o katerih sem sanjal in katere sem hotel. Odgovor na to pa je bil tako preprost in tako enostaven, da ga sprva  ravno zaradi tega nisem mogel sprejeti. Vendar o tem ni bilo nobenega dvoma. Vse skupaj se je potrdilo. In se še vedno potrjuje.

Do tega znanstvenega odkritja pa je prišlo povsem slučajno nekega deževnega popoldneva na terasi bertoške gostilne. S svojim takratnim mentorjem, starim morskimm volkom, sva sedela za mizo in pila slabo vino. Če bi gostinec vedel, da je eden izmed njegovih gostov pravi strokovnjak za vrhunska vina, najbrž ne bi redčil refoška z vodo. Tako pa je moj sogovornik, nekdanji visoki častnik vojaške mornarice, takoj zaznal, da s pijačo nekaj ni v redu. Zato sva se pričela pogovarjati o vinu – njegovo področje, tako kot cigare in podobne hedonistične pregrehe. Po tem, ko so na njegovo zahtevo umaknili steklenice z mize (drugih seveda ni sprejel, saj je bil upravičeno užaljen in razočaran), mi je povedal zgodbo o tem, kar nama ni bilo dano. O dobrih vinih.

Nek njegov znanec ima svoj vinograd, je pravil. V njem je ta uspel zasaditi neko zelo posebno trto, ki daje kvalitetna vina, po vseh značilnostih podobna redkim in dragocenim francoskim vinom. Poleg tega se je uspel priučiti tudi nekega posebnega postopka, tako da je končni rtezultat resnično vrhunski. Izdelal je tako kvalitetno vino, da je na tekmovanjih v Franciji uspel osvojiti nekaj zlatih medalj. Zato se je odločil, da bo ta posebna vina, ozaljšana z zlatimi medaljami, ponudil na trgu. Najel je nekaj specializiranih agencij in sprožil kampanjo na internetu. Tudi cena je bila zmerna, okoli 60 evrov po steklenici, zato je pričakoval vsaj nekaj zanimanja. Na njegovo veliko razočaranje pa prodaje sploh ni bilo. Nihče ni niti pogledal njegovega vina, kljub temu da je biloo nagrajeno in da je bila cena zares ugodna. Nekaj časa so tako tuhtali, kaj jim je storiti, in ko so že skoraj obupali nad idejo pridelave tako posebnega vina, jim je nekdo predlagal nekaj nezaslišanega – naj ceni dodajo še eno ničlo. Sprva  se je temu upiral, saj ni imelo smisla. A ker ni imel česa izgubiti, je na to pristal in steklenico dvignil na – 600 evrov.

Potem pa se je zgodil čudež. Prodaja je končno stekla. Kaj stekla, skočila je, in to tako skokovito, da so prodali za nekaj let pridelka vnaprej. Nihče ni mogel verjeti temu, nikomur ni bilo nič jasno. A nekaj je bilo gotovo; prodaja je narasla in še naprej raste. Kljub temu, da je šlo za isto vino kot prej, v popolnoma enakih steklenicah, opremljenih z enakimi etiketami. Le ceno so mu zvišali.

In prav v tem tiči velika skrivnost, o kateri boste brali v nadaljevanju.

Knjigo Srčni učitelj lahko dobite na spletni strani www.zalozba5ka.com.

 

Ivan Jurgec - Osebna zgodba policista - Stres odjebi!

Ivan Jurgec – Osebna zgodba policista – Stres odjebi!

Comments are closed.