Ultraman – Rich Roll

Ultraman - Rich Roll

Ultraman - Rich Roll

UVOD

Nesreča se zgodi popolnoma iznenada. V enem trenutku se še počutim dobro in z lepo hitrostjo na vso moč poganjam kolo, čeprav se zliva kot iz škafa. Potem pa zadenem ob majhno izboklino in leva roka mi zdrsne z mokrega krmila. Vrže me s sedeža in poletim skozi zrak. Za hip sploh ne občutim težnosti, potem pa: bum! Z glavo močno udarim ob tla, moje telo pa drsi še šest metrov o mokrem cestišču, pri čemer se mi delci gramoza zažirajo v levo koleno in mi do živega ranijo ramo, medtem pa vlečem kolo s sabo, saj imam desno stopalo še vedno zataknjeno v pedal.

Trenutek pozneje že ležim na hrbtu, dež mi biča obraz, v ustih pa imam okus po krvi. Z naporom osvobodim desno stopalo in se dvignem, pri čemer si pomagam z ramo, ki očitno ne krvavi. Nekako se namestim v sedež položaj. Levo dlan stisnem v pest in bolečina mi prestreli roko vse do rame – kožo mi je popolnoma olupimo in kri pomešana z dežjem curlja v majhnih potočkih. Levo koleno je videti podobno. Poskušam ga pokrčiti – slaba zamisel. Zaprem oči in zagledam utripajočo vijolično-rdečo barvo in slišim razbijanje v ušesih. Globoko vdihnem in izdihnem. Pomislim na več kot tisoč ur priprav, ki so mi omogočile, da sem prišel tako daleč. Mora mi uspeti, moram vstati. To je tekmovanje. Moram nadaljevati. Potem pa ostrmim. Levi pedal je polomljen, črni koščki so raztreseni po cestišču. Danes me čaka še dvestošestnajst kilometrov, kar je dovolj velik zalogaj že z dvema celima pedaloma. Vendar z enim samim? Nemogoče.

Na Velikem otoku Havajev se je komaj zdanilo in nahajam se na neokrnjenem pasu zemljišča, imenovanem Red Road, ki si je ime prislužilo z vrhnjo plastjo iz rdeče žlindre, katere koščki so zdaj globoko v moji koži. Še pred nekaj trenutki sem bil vodilni tekmovalec in sem imel za sabo 56 od 272 kilometrov, ki so me čakali na drugi dan svetovnega prvenstva ultraman 2009, tridnevnega triatlona, ki obsega 512 kilometrov, kar je dvojna razdalja ironmana. Ultraman, ki se vije po celotnem Velikem otoku, je preizkus vzdržljivosti samo za povabljene, omejen na petintrideset tekmovalcev, ki so dovolj telesno vzdržljivi in dovolj nori, da se ga lotijo. Prvi dan vključuje 10 kilometrov plavanja v morju, ki mu sledi 145 kilometrov kolesarjenja. Drugi dan čaka tekmovalce 275 kilometrov na kolesu. Tretji da pa se tekmovanje zaključi s 84-kilometrskim tekom po žgočih vulkanskih poljih Kona Coast.

To je moj drugi poskus Ultramana – prvič sem se ga udeležil šele lani – in moji upi so veliki. Lani sem osupnil skupnost vzdržljivostih športov, ko sem se pri zrelih dvainštiridesetih letih vzel od nikoder in dosegel spoštljivo splošno enajsto mesto po le šestih mesecih resnih priprav, pa še to po desetletjih lahkomiselne zlorabe drog in alkohola, ki je mene in druge skoraj stala življenja. Poleg tega so moje najbolj naporne fizične dejavnosti bile tovorjenje špecerije v hišo in občasno presajanje rož. Preden sem prvič tekmoval, so ljudje govorili, da je trapasto, celo neumno, da se namerava tip, kot sem jaz, udeležiti nečesa takega, kot je ultraman. Nenazadnje so me poznali kot odvetnika srednjih let, ki večino časa presedi. Moški, ki bi moral misliti na svojo ženo, otroke in službo, zdaj sanja o nesmislih. Da sploh ne govorim o tem, da sem se med pripravami prehranjeval zgolj z živili rastlinskega izvora in da sem se nameraval enako prehranjevati tudi med tekmovanjem. To je nemogoče, so mi pravili. Vegani so suhljati slabiči in bunkabrc je edini šport, ki ne presega njihovih zmožnosti. V rastlinah ni beljakovin, nikoli ti ne bo uspelo. Slišal sem vse mogoče. A globoko v sebi sem vedel, da zmorem.

In tudi sem, s čimer sem vsem dokazal njihovo zmoto in kljuboval ne le “srednjim letom”, ampak tudi navidezno nespremenljivim stereotipom o fizičnih zmožnosti nekoga, ki se prehranjuje le s rastlinami. In zdaj sem že drugič spet tu.

Samo dan prej sem začel tekmo odlično pripravljen. Desetkilometrsko plavanje v zalivu Keauhou Bay, ki poteka prvi dan, sem zaključil prvi, celih deset minut pred naslednjim tekmovalcem. Glede na to, da je bil čas, ko sem ga potreboval za plavalski del, šesti najkrajši v petindvajsetletni zgodovini ultramana, sem tekmo začel neverjetno dobro. Konec osemdesetih let 20. stoletja sem na Stanfordski univerzi tekmoval v plavanju, tako da to ni bilo veliko presenečenje. Kaj pa kolesarjenje? Popolnoma druga zgodba. Pred tremi leti sploh nisem imel kolesa, kaj šele, da bi vedel, kako s kolesom tekmovati. In na ta prvi dan tekme se me je po dveinpolurnem poganjanju po morskih tokovih lotila velika izčrpanost. S pljuči, ki so me pekla od slane vode, in grlom, razbolelim zaradi šestkratnega bljuvanja zajtrka v zalivu Kailua Bay, sem se podal na izredno vlažno 145-kilometrsko pot do narodnega parka Volcanoes, na kateri me je spremljal močan čelni veter. V mislih sem preračunaval. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bodo izurjeni kolesarji nadoknadili izgubljeni čas in me prehiteli na zadnjih 32 kilometrih tega dne – na izčrpavajočem, več kot 1200-metrskem vzponu na vulkan. Ves čas sem se oziral nazaj, prepričan, da bom tik za petami ugledal trikratnega prvaka ultramana, Brazilca Alexandra Ribiera, ki me zasleduje kot plen. Vendar ga ni bilo na vidiku. Pravzaprav ves dan nisem videl nobenega drugega tekmovalca. Skoraj nisem mogel verjeti, ko sem kot zmagovalec etape prvega dne zaključil zadnji ovinek in prispel v cilj, pri čemer me je iz kombija ekipe pospremilo kričanje žene Julie in pastorka Tylerja. Skočila sta iz kombija in mi pritekla v objem, jaz pa sem se z objokanim obrazom privil k njima. Še bolj presenetljivo pa je bilo, kako dolgo sem čakal na prihod naslednjega tekmovalca – celih deset minut! Ultraman sem vodil z desetminutno prednostjo! celih deset minut! Ultraman sem vodil z desetminutno prednostjo! To ni bilo samo uresničevanje mojih sanj. Trajno sem zaznamoval vzdržljivostne športe na način, ki bi ga bilo vredno obeležiti v knjigi rekordov. in za človeka, kot sem jaz -rastlinojedega očeta srednjih let – je bilo to glede na vse, kar sem doživel in premagal, pravi čudež.

……..

Ostanem brez besed. Težko pogoltnem in pogledam v tla. Čutim, kako me ekipe okoli mene gledajo in čakajo na moj odziv. Pričakujejo, da bom ubogal Petra, skočil nazaj na kolo in se odpravil. Se vrnil v dirko.

Pred mano je še 216 kilometrov. Še vedno dežuje. Izgubil sem vodstvo in močno zaostal za drugimi. Poleg tega, da semm v mislih že obupa, sem poškodovan, premočen in fizično izčrpan. Globoko vdihnem in izdihnem. Zaprem oči. Zdi se, da klepet in hrup okoli mene pojenjata, bledita in potem popolnoma potihneta. Tišina. Ostaneta samo bitje mojega srca in dolga, dolga pot pred mano.

naredim to, kar pač moram. izklopim tisti glas v glavi, ki mi pravi, naj izstopim, in ponovno zajaham kolo. kot kaže, se moja dirka šele začenja.

 

Comments are closed.