V iskanju ljubezni – Renata Keković

V iskanju Ljubezni - Renata Keković

V iskanju Ljubezni - Renata Keković

Spremembe v meni

Skozi celotno zgodbo ste lajko opazili nekaj sprememb, ki sem jih uvedla v svoje življenje. Vse spremembe se seveda niti približno niso začele naenkrat, temveč postopoma. Najprej sem jih uvedla le nekaj, šele kasneje, ko sem vstopila v zvezo s sedanjim fantom, pa sem začela uvajati tudi ostale. Osebnostna rast se namreč ne konča s tem, ko pridemo do določenega cilja, ampak traja vse življenje.

Prva sprememba, ki bi jo izpostavila, je nedvomno trdna odločitev, da svoje življenje vzamem v svoje roke, saj je le-to v največji meri odvisno od nas samih. Odločitve so tiste, ki v določenem trenutku krojijo našo usodo. Lahko se torej vdamo v usodo in sprejmemo življenje takšno, kakršno je v tem trenutku in se nam morda ne zdi najbolj idealno, lahko pa najdemo moč v sebi in sprejmemo drugačno odločitev. Vse odločitve so prave odločitve, ki nas na dolgi rok obogatijo s tem, da se razvijamo kot oseba. Albert Einstein bi rekel :

“Definicija norosti je dan za dnem početi eno in isto in pričakovati drugačne rezultate. Če niste zadovoljni s svojimi rezultati, je skrajni čas, da spremenite to, kar delate!” Pa naj bo to partnerstvo, kariera, karkoli!

Druga sprememba je nedvomno pozitivno razmišljanje. Ko sem končala zvezo z Borom, sem bila v družbi bolj sproščena, vesela, v življenje sem zrla s pozitivnimi občutki. Začela sem delati stvari, ki me osrečujejo, hkrati pa sem spoznala ogromno pozitivnih ljudi. Kar oddajaš, tudi privlačiš (to morda ne velja za službe, kjer je v kolektivu ogromno različnih ljudi – a še vedno se z nekaterimi povežeš bolj, z drugimi manj, in če dan začnemo z nasmeškom, dobro glasbo ali s pozitivnimi afirmacijami, nas bodo dotične osebe ali dogodki v službi le stežka vrgli s tira). Seveda se na tem mestu morda poraja vprašanje: “Ali sem vedno pozitivna?”. Moj odgovor je, da ne. Le določenim negativnim mislim, ki se mi porajajo, ne pustim, da se razbohotijo in negativno vplivajo na moja čustva in mi s tem nižajo vibracijo. Res pa je tudi, da smo vsi samo ljudje. Ne moremo se siliti, da bomo 24 ur na dan pozitivni in se smejali (to tudi ni naše naravno stanje, naše naravno stanje je notranji mir).

Sem zagovornica tega, da sprostimo svoja čustva. Če smo žalostni, se torej zjočimo, ne pustimo, da se žalost, jeza, strahovi ipd. kopičijo v nas. Tudi jok je namreč terapija, ki celi našo dušo. Je ventil za sproščanje negativnih čustev. Konec koncev se potem, ko se zjočemo, počutimo bolje. Seveda pa si ni treba dovoliti, da v takšnem stanju ostanemo predolgo. Dvignimo glavo pokonci, poglejmo v nebo, naravo, ptice, ki svobodno letijo po zraku, zavrtimo si najljubšo pesem, plešimo, prikličimo nazaj pozitivne misli, uživajmo v trenutku, bodimo hvaležni za vse, kar nas obdaja.

Prav zato zagovarjamo dejstvo, da je pozitivno mišljenje tisto, s katerim dvigamo svojo vibracijo in ki je zadolžena za to, da že v tem trenutku kreira našo prihodnost, ki bo lepša in svetlejša. S pozitivnimi mislimi in čustvi namreč privlačimo več pozitivnega v naše življenje (in obratno).

Tretja sprememba je bila reprogramiranje podzavestnih vzorcev, tako da sem si pred ogledalom ponavljala afirmacije, da si zaslužim takšnega fanta, kakršna sem sama. V to sem absolutno verjela, moja podzavest in čustva so bili med seboj usklajeni. Hkrati se nisem vezala na željo, ampak sem bila prisotna tu in zdaj ali kot bi rekla Ana Bučević : “Želim, a ne trebam.” (Žrlim si, a tega ne potrebujem).

Odpravila sem strahove, ki so me ovirale pri napredku. Odpustila sem sebi in ljudem, zaradi katerih sem se čutila prizadeto, sicer ne bi mogla storiti koraka naprej v življenju, ker bi moja energija odtekala k zameri in premlevanju meni neljubih dogodkov.

Poglobila sem se vase, v svojo preteklost oz. otroštvo, da bi ugotovila, od kod so izvirali določeni občutki in z njimi povezano ravnanje v partnerskem odnosu. Še danes se učim in s pomočjo partnerja ozaveščam nekatere vzorce, ki sem se jih navzela od doma. Ko vzorce ozavestimo, se z delom na sebi lažje sprememnimo, če je to seveda potrebno (v primeru, da so vzorci škodljivi za našo zvezo). Med drugim sem tako ugotovila, da sem imela sama težave s tem, da se partnerju popolnoma predam, mu zaupam in se z njim pogovarjam o vseh možnih rečeh, saj sem se takšnega vzorca navzela od doma.

Zamenjala sem okolje. Ko sem končala zvezo z Borom, sem se več časa zadrževala v Ljubljani (prej sem hodila tja le na predavanja in na pijačo s prijateljicama s fakultete). Med delom sem spoznala ljudi, ki razmišljajo drugače in so mi bolj podobni. V domačem okolju sem včasih čutila, kot da bo konec sveta, če se ne poročim do petindvajsetega leta oz. nimam otrok čim prej (recimo nekje do sedemindvajsetega leta). Večina mojih prijateljic iz kraja, v katerem sem odraščala, je že poročenih ali pa ima vsaj otroke. Tudi moji starši so si vedno želeli, da čim prej zaključim študij, najdem redno službo, se poročim in imam otroke (njihova pričakovanja so seveda v skladu z njihovo življenjsko potjo in z razmišljanjem njihovih/naših prijateljev). Zato sem večino časa tudi sama mislila, da je nujno, da najdem partnerja, s katerim bi imela čim prej otroke (sprva sem zato nameravala imeti otroka z Borom, da bi bila “mlada mama”).

Šele kasneje, ko sem v Ljubljani spoznala ljudi, dekleta, ki pri mojih letih niso niti razmišljala o poroki in otroku, sem uvidela, da nekateri ljudje živijo drugačno življenje. Seveda delajo, študirajo in se na tak ali drugačen način ukvarjajo s stvarmi, ki jih bolj ali manj veselijo. A glede otrok in poroke si vzamejo čas za razmislek, želijo si jih takrat, ko so na to pripravljeni, ne pa zato, ker je nekaj družbeno zaželeno oz. ker to okolica od nas pričakuje (govorim seveda za krog ljudi, s katerimi se družim tudi sama). Seveda ni nič narobe s tem, da si ustvariš družino in imaš otroke, kakor hitro si si to zamislil. Če čvrsto stojiš za svojimi odločitvami in je to tisto, kar te osrečuje, je to seveda odlično! Spoštujem vsakršno odločitev in vesela sem za vsako prijateljico, znanca ali neznanca. A povedati želim, da sem si jaz izbrala drugačno pot. 

Vsi namreč nimamo enake življenje poti in sama ne želim živeti v nekem kalupu. najprej si želim dovoliti sanjati in aktivno delati na svojih željah in ciljih. Šele kasneje pride na vrsto družina. Te vrstice pišem zato, ker vem, da je veliko ljudi še vedno obremenjenih z mislijo, ki jo bom karikirala na tem primeru: “Joj star/stara sem 30 let (lahko je malo več ali manj, ni pomembno) in še vedno sem samski/samska, nisem poročen/poročena, nimam otrok. Kaj pa zdaj? Kaj si bodo drugi mislili o meni?”

Pomembno je, da se zaveste, da ste sami sebi dovolj in da z vami ni popolnoma nič narobe! Naučite se prisluhniti svojim notranjim željam in počnite stvari, ki vas veselijo. Ni vam treba živeti življenja, ki ga od vas pričakujejo starši, okolica ipd. Živite življenje, ki si ga sami želite živeti in si ga zaslužite. Pri zgoraj omenjenem stavku se je vedno pametno tudi vprašati, ali sta partner, družina ipd. resnično vaša srčna želja ali pa nam jo je vsilila družba, ki nas vedno znova rada vpraša: “Kdaj boš našla fanta/našel dekle? Kdaj se boš poročil/poročila? Kdaj boš imel/imela otroke?” Ugotovite torej najprej, katere so vaše prave želje in se ne obremenjujte s komentarji okolice.

Nakup knjige je možen na spletni strani : www.spletnaknjigarna.si

Comments are closed.