Vojna umetnosti – Steven Pressfield

Vojna umetnosti - Steven Pressfield

Vojna umetnosti - Steven Pressfield

KAJ VEM

Obstaja skrivnost, ki jo pravi pisatelji poznajo, nepravi pisatelji pa ne: pisanje samo po sebi ni težavno. Težko je sesti in pisati. To nam preprečuje odpor.

NEIZŽIVETO ŽIVLJENJE

Večina od nas ima dve življenji. Življenje, ki ga živimo, in neizživeto življenje v svoji notranjosti. Med obema je odpor. 

Ste že kdaj domov prinesli sobni tekač, ki je ves zaprašen končal na podstrešju? Ste kdaj prekinili dieto, tečaj joge, izvajanje meditacije? Ste kdaj zanemarili klic po začetku duhovne poti, humanitarne dejavnosti, posvetitve življenja drugim? Ste kdaj želeli biti mati, zdravnik, odvetnik šibkih in nemočnih; se potegovali za položaj, prekrižariti planet, se zavzemati za svetovni mir ali obvarovati okolje? Ste ponoči doživeli vizijo osebe, kakršna bi lahko postali, dela, ki bi ga lahko ustvarili, uresničenega bitja, kakršno naj bi bili? Ste pisatelj, ki ne piše, slikar, ki ne slika, podjetnik, ki nikoli ne tvega? Potem veste, kaj je odpor.

Odpor je najbolj strupena sila na svetu. Prinaša več nesreče od revščine, bolezni in erektilnih motenj. Dopuščati odpor pomeni kaziti lastnega duha. Odpor ovira naš razvoj  in nas dela manjše, kot smo in kot nam je bilo namenjeno. Če verjamete v boga (jaz verjamem), morate v odporu prepoznati zlo, saj nam preprečuje živeti življenje, ki nam ga je namenil bog, ko nam je podaril vsakemu svojega genija. Beseda genij je latinskega izvora. Rimljani so z njo označevali notranjega duha, svetega in neoskrunljivega, ki bdi nad nami in nas vodi k našemu poslanstvu. Pisatelj piše s svojim genijem; slikar s svojim slika; vsi ustvarjalci delujejo iz tega svetega središča. Je sedež naše duše, nosilec našega potenciala, svetloba naše zvezde in naša severnica.

Vsako sonce meče senco in senca genija je odpor. Kakor je močan klic naše duše po izpolnitvi, tako močne so sile odpora, ki se mu zoperstavljajo. Odpor je hitrejši od naboja, močnejši od lokomotive, zasvojljivejši od kreka. Če nas je kdaj pokosil odpor, še zdaleč nismo edini; na milijone dobrih mož in žena je to doživelo med nami. Največja svinjarija pa je, da se sploh ne zavedamo, kaj nas je doletelo. Sam nikoli nisem vedel. Od štiriindvajsetega do dvaintridesetega leta me je odpor preganjal od vzhodne do zahodne obale in nazaj celih trinajstkrat, pa nikoli nisem vedel, da sploh obstaja. Sovražnika sem iskal povsod, čeprav je bil ves čas pred mojim nosom.

Naslednjo zgodbo mogoče že poznate. Ženska izve, da ima raka in da ima pred sabo še šest mesecev življenja. V nekaj dneh pusti službo in začne uresničevati svoje sanje – pisanje popevk -,ki jih je opustila, da bi imela družino (ali pa začne študirati klasično grščino oziroma se preseli v center mesta in se posveti negovanju otrok z aidsom). Njeni prijatelji so prepričani, da se ji je zmešalo; sama ni bila nikoli srečnejša. Tukaj je še pripis. Njen rak se zdravi.

Je to res potrebno? Moramo res gledati smrti v obraz, da smo se sposobni dvigniti in se soočiti z odporom? Mora odpor res pohabiti in skaziti naše življenje, da se zavemo njegovega obstoja? Koliko nas je postalo alkoholikov in odvisnikov drog, razvilo tumorje in nevroze, začelo jemati analgetike, verjeti govoricam in nebrzdano uporabljali mobilne telefone preprosto zato, ker ne počnemo tistega,k čemer nas kliče naše srce, naš notranji genij? Premaguje nas odpor.Če bi se jutri zjutraj po kakšnem čudežu vsaka zbegana in nevedna duša zbudila z močjo, da bi storila prvi korak proti uresničitvi svojih sanj, bi prav vsi psihiatri ostali brez dela. Zapori bi bili prazni. Alkoholna in tobačna industrija bi propadli skupaj z obrati s hitro prehrano, lepotno kirurgijo in infozabavništvom, da ne omenjam farmacevtskih podjetij, bolnišnic in celotne zdravstvene stroke. Družinske zlorabe bi izginile, kot bi izginili odvisnost, debelost, migrene, agresivna vožnja in prhljaj.

Prisluhnite svojemu srcu. Če nisem nor, se ravno zdajle oglaša tih glasek, ki vam kot že desettisočkrat prej sporoča klic, ki je vaš in samo vaš. To veste sami. Tujih mnenj ne potrebujete. In če nisem nor, niste nič bližje delovanju, kot ste mu bili včeraj ali kot mu boste jutri. Ne verjamete, da odpor obstaja. Odpor vas bo pokopal.

Hitler je hotel biti slikar. Pri osemnajstih se je s svojo dediščino, sedemsto kronami, odpravil živet in študirat na Dunaj. Prijavil se je na likovno akademijo in kasneje na arhitekturo. Ste kdaj videli katero od njegovih slik? Jaz tudi ne. Premagal ga je odpor. Mogoče se vam boo zdela izjava pretirana, a vseeno: Hitlerju je bilo lažje začeti drugo svetovno vojno kot pa se soočiti s praznim slikarskim platnom.

Comments are closed.